Forum Poostreni nadzori so verjetno tudi posledica krize, kjer je treba vsak cent dvakrat obrniti in prihraniti, porabnike pa kaznovati, začeti pa je treba pri majhnih ribah (to smo zdravniki na primarni ravni). Je mogoče glede na demografske trende in dogajanja okrog pokojninske reforme sklepati, da so naši bolniki samo v breme zdravstveni in pokojninski blagajni, družbi pa popolnoma nekoristni, ker niso potrošniki splošnih dobrin, ne plačujejo davkov in prispevkov, predstavljajo nam samo strošek in obremenitev? Pa ko hudo zbolijo, jih zvlečemo iz groba, da (p)ostanejo rastlinice, ki jim potem pripada še dodatek za
pomoč in postrežbo? Je to res, se to še komu zdi, a si ne upa povedati? Tukaj se morala in etika zelo razhajata.
Na koncu mi sicer niso zaračunali kazni, izdali so le priporočila o predpisovanju odvajal ter zahtevo po boljši dvosmerni komunikaciji s psihiatrom s poudarkom na večji avtoriteti domskega zdravnika. Zavedam se, da so sredstva za zdravstvo omejena, vendar sama tega problema ne morem reševati. K sodelovanju pozivam vse. Če sem preveč »fižolofirala«, si skuhajte pasulj... E-naslov: irishvala@gmail.com
Ali smo res takšni? Eldar M. Gadžijev
Ko ljudje doživijo razočaranja, so seveda reakcije nanje močnejše, globlje in bolj neposredne, kot kadar o takih stvareh samo slišimo. In tako je morda celo dobro, da ljudje kdaj doživijo kakšno slabo izkušnjo, predvsem če so potem pripravljeni o tem spregovoriti. Če ne bomo govorili, se namreč zgrešene reči ne bodo popravljale. Dogajalo se bo, da bomo tonili v vse slabše medsebojne odnose, v zavistne reakcije, privoščljivost, celo v ignoranco in v ravnanja, skregana s Hipokratovo prisego in z zdravniško etiko. Večkrat smo že brali v Izidi in slišali o tem, kako današnja generacija kolegov včasih, ali pa kar prevečkrat, nima takega odnosa do svojih starejših upokojenih kolegov in celo do svojih učiteljev, kot bi ga od zdravnikov, humanistov in etično visokih strokovnjakov pričakovali.
Zakaj je tako? Ali moramo tudi zdravniki zaradi slabe klime v družbi, zaradi krize, tudi krize vrednot, zato ker menimo, da ne zaslužimo dovolj in da je naše delo premalo cenjeno, izgubljati svoje dostojanstvo in svojo stanovsko solidarnost? Mislim, da ne! Prav mi bi morali biti tisti, ki bi ostalim pokazali, da svoje vrednote cenimo, gojimo in smo zavezani našim prisegam, deontologiji in etiki.
Vsak zdravnik v javni ustanovi je na nek način vpet v odnose in organiziranost te ustanove in seveda mora ravnati pri svojem delu v skladu s temi odnosi in s tam utečenim delovnim redom. Vsak pa vendarle ostaja tudi samostojen, odgovoren za svoje odločitve in ravnanja. Ob tem pa je samokritičnost, pripravljenost za posvet in skupinska obravnava predvsem »težjih« primerov tisto, kar opredeljuje odgovornega strokovnjaka, kot zdravnika, ki predvsem želi delati dobro. Seveda je človeško razumljivo, da kirurg želi operirati, da hoče rešiti primer in se dokazati. Pri tem je največji problem biti pošten do sebe, kritičen do svojega znanja, sposobnosti in spretnosti. Nikoli ne bomo vsi enako dobri, enako spretni in sposobni. Lahko imamo veliko poglobljenega znanja, pa nam pač roka ne teče tako kot nekomu, ki je manj podučen, pa mu je dana spretnost. Pri svojem delu sem nemalokrat srečal take situacije in poskušal, 36
Revija ISIS - November 2012
kadar se je le dalo, združevati moči in sposobnosti v ekipah, kjer so bili takšni in drugačni kirurgi, eni bolj spretni in drugi bolj polni znanja, da bi lahko skupaj kar najbolje reševali kirurške probleme.
Individualizem današnjega časa je žal hudo prevzel tudi kirurge. Skoraj vsak bi rad vse operiral, vsak je najboljši, drugi mu jemljejo bolnike... Individualizem mora imeti svojo jasno mejo. Meja je tam, kjer se konča največja dobrobit za bolnika. Ampak kako to izpeljati, kako to omogočiti? Zato imamo vodje! Zame je kirurški oddelek še vedno podoben vojaški enoti. Tu ni prostora za samoupravljanje in kvazidemokratičnost. Mora veljati hierarhični red, ker je odgovornost poklica zame celo večja kot v vojski: tam gre za učinkovito ubijanje za reševanje svojih takšnih ali drugačnih interesov, tu gre za učinkovito reševanje življenj in zdravljenje, za preprečevanje trpljenja! Pa more to zagotoviti nebrzdani individualizem, da vsek počne s »svojimi« bolniki, kar se mu zdi, da je edino prav? Ne in predvsem ne v javni ustanovi! Če vodje niso sposobni imeti vpogleda v praktično vse primere, ki so obravnavani na nekem oddelku, ne morejo biti vodje. In zato naj bi vodje tudi bili strokovno najmočnejši, hkrati pa sposobni organizirati in komunicirati na kolegialni ravni, kljub hierarhično najvišjemu položaju. In sedaj dve bolj nenavadni zgodbi: ena o čakanju in druga o pričakovanju.
Kolegu, upokojencu, ki je še po malem pomagal v neki zdravstveni ustanovi, se zgodi poslabšanje njegove že prej prisotne težave. Operacija pred leti v zelo urejeni ustanovi mu je za več let zagotovila dobro kakovost življenja, pri čemer pa je bil opozorjen, da bo prišlo verjetno enkrat do težav na ravni pod operiranim predelom.
Ob sočasnem zdravljenju kronične bolezni in stranskih učinkih predvsem kortikosteroidov se je pač zgodilo hudo poslabšanje. Bolečine so stopnjevito najprej zajemale eno spodnjo okončino, prešle še na drugo in trpljenje je naraščalo. Spanca ni bilo