Zavodnik
Presque vu Aleš Rozman
Tete Rousse, pol dveh zjutraj. Trudim se biti »civil«. Trudim se biti zunaj okvira, tak kot vsi drugi, zgolj človek. Če je le možno, anonimen. Brez nalepk, ki bi ustvarjale predsodke. Gledati svet na način, ki ni podprt z dokazi. Ne uporabljati pridevnikov dobro – slabo, zdravo – škodljivo. Gledati svet na način, da bom sploh še kdaj kaj videl. V tistem trenutku mi je bilo jasno, da sem zares zabredel. Pa vendar; čeprav sem bil buden, to stanje ni bilo povsem enako budnosti. Že same okoliščine so jasno kazale na to. Takrat mi je bilo dovolj nedeljskih kosil in druženj, ki se sprevržejo v dajanje nasvetov za to in ono težavo. Neskončnih debat, kaj je zdravo in kaj ni. Druženj s kolegi, ki vsako stvar presojajo skozi oči tveganja in preživetja. Odgovornosti za vsak masten zrezek in kremšnito.
Biti popotnik je podobno kot biti zadnji elektron na orbiti z novo energijo. Vznemirljivo je, ker se bo nekaj zgodilo. Dan, ki prihaja, bo morda prinesel spremembo, spoznanje, lahko bo tudi zadnji – kdo ve? In prav za svojo notranjo pot sem imel tistega dne časa na pretek. Saj veste, kako hodijo planinci: molče, sem ter tja kakšna beseda, pa je. Noč je bila razmeroma topla, zvezde blizu, ves zunanji svet pa omejen na ozek snop svetlobe iz čelne svetilke. Vsega skupaj je bilo tako malo, da sem se kasneje prvih nekaj ur poti do Dome du gouter, ko se je naredil dan, spominjal večinoma zgolj po potovanju po svojem notranjem svetu. Misli pa so se vozile na vlaku asociacij, skakljale iz ene oaze v drugo, se ponekod zadržale malo dlje, ponekod pa malo manj. Prav nič niso bile podobne zanosnemu prepletu lirike in modrosti iz knjig velikih avanturistov preteklih generacij.
Spominjal sem se poti, ki sem jih napravil, in sprememb, ki so jih prinesle. Sprva je šlo za odkrivanje novih dežel in navad, ki jih do takrat nisem poznal. Tu so bile selitve, povezane s študijem. Neštete poti po številnih knjigah različnih vsebin. Filmi so posebne vrste potovanja in nekateri so se me dotaknili in me spremenili. Potovanje po svetovih ljubezni. In ko se vsega nabere dovolj, potovanje po notranjosti, bodisi v senci drevesa ali v oblačku močnih zelišč. Pivske poti so podobne hoji po puščavi, ker od njih nič ne ostane. Včasih v sliki vidim dušo nekega človeka, včasih v orkestralnem delu ni nič drugega kot skladovnica not. Okusi in vonji me vračajo v daljne dežele, včasih celo v otroštvo. V hipnotskem transu dobiš občutek, da se vračaš v prejšnja življenja. Ko hodiš po žerjavici, JE vroče! Kako je, če več tednov ne ješ? Kaj se zgodi, ko 122
Revija ISIS - November 2012
pretečeš maraton? Ko zlezeš na visoko goro, ko je zrak redkejši? Zgodilo se mi je takrat, da sem se znašel zares visoko. Da sem se na tem svetu počutil doma in da je bilo dobro tako, kot je bilo. Da je bilo v moji duši toplo in da bi komu rad kaj podaril. Komurkoli. Takrat v meni ni bilo mojega poklica in ni bilo želje, da bi pomagal. Rad bi zgolj delil lepoto, ki sem jo čutil v sebi. To je bilo zaradi vseh slik in vtisov, ki sem jih nabiral na svojih poteh. Do narave, bitij in na koncu tudi do ljudi, ki so mi vse to omogočili, sem začutil globok val hvaležnosti in ljubezni. Takrat sem bil zgolj korak od zadnjega poglavja v Siddharti, tako blizu. Skoraj sem že razvozlal, kaj je bistvo bivanja, samo še misel, morda dve. Pravzaprav sem že čutil tisti občutek, le besed še ni bilo. Le še en korak, da stopim »čez«! In v trenutku, ko bi se iz pare morala izkondenzirati vodna kapljica, se je oblak počasi razblinil. Nekaj časa sem še obupano pogledoval v vse smeri, kot bi hotel najti zgodbo čudovitih sanj, iz katerih sem se pravkar prebudil, pa so bledele hitreje, kot bi jih uspel ozavestiti. Nekaj lepega je bilo, a kaj natančno? E-naslov: ales.rozman@klinika-golnik.si
Alessandro Fantini – Presque vu