Zdr avniki v prostem času posvečen antiki. V njem se erotika izpoveduje skozi mitološke motive Ovidijevih Metamorfoz. Čeprav so se tudi ob motiviki Ovidijevih Metamorfoz navdihovali že nešteti evropski pesniki, slikarji, glasbeniki, mojstri čopiča, dleta in opere, od renesanse do danes, nas avtor preseneča z drznimi interpretacijami teh mitov iz doslej še neopaženih zornih kotov. Vendar naš pesnik ni le občudovalec antičnih motivov, ampak poet, ki ga veže nešteto čustvenih vezi na korenine rodu, na ožjo in širšo domovino, na skrivnosti narave, in ne nazadnje tudi na odgovorno in plemenito poslanstvo zdravniškega poklica. Tako kot lov, ki se odraža v občutenih lovskih pesmih, je dr. Rantu blizu tudi folklora, ljudsko izročilo. Iz ljudskega izročila je spletel venec izklesanih balad. Mislim, da bi bil tega tudi Aškerc, naš največji mojster balade, ki letos praznuje stoletnico svoje smrti, nadvse vesel. Eno največjih umetnin v tem ciklu nedvomno predstavlja Mrtvaški ples. V njem je znamenita motivika hrastoveljskih fresk našla kongenialnega besednega umetnika. Presenetljiv in neponovljiv je plesni ritem pesmi, ob kateri se bralcu groteskno zazdi, kot da ga smrt vabi v svoj zadnji strastni nepopustljiv objem.
Ob poetičnem snovanju pa avtor tudi svojega poklica ni zatajil, ampak ga je dostojno ubesedil. Eno najlepših in najbolj prisrčnih umetnin je ustvaril ob pogledu na svoje krotke in nebogljene paciente. Ne smemo pozabiti, da je svoje zobozdravniško znanje posvečal prizadetim otrokom z motnjami v razvoju, saj je bil dolga leta zdravnik v ambulanti Zavoda Janeza Levca. Kot sem uvodoma poudaril, Zlati klas ni samo pesniška, ampak hkrati tudi likovna umetnina. Ne le zaradi svoje zunanje
opreme in grafičnih implantatov, ampak zato, ker je hkrati tudi arhitektonska umetnina. Pesmi v zbirko niso brez reda nametane, ampak skrbno pretehtano razporejene v cikluse, ki se organsko prepletajo in neopazno prelivajo drug v drugega. Podobno kot antične zbirke se tudi ta začne z evokacijo, ne z Muzami, ampak s Pegazom, z uvodnim triptihom, ki zveni forte, fortissimo. Temu uvodnemu triptihu čisto na koncu zbirke odpeva zaključni triptih, ki izzveni nasprotno – piano, pianissimo. Tu je ciklus pesmi o minevanju. Tu je veličasten poklon pesnikovemu genialnemu vzorniku Janezu Menartu. In kot je imela druga pesem v uvodnem triptihu latinski naslov Poeta nascitur, ki se začne s pesnikovim rojstvom, tako ima latinski naslov tudi ena predzadnjih, ki pa omenja smrt, a obenem smrt tudi zanika: Non omnis moriar. In kot se prva pesem začne s figuro mitičnega konja Pegaza in odmevnega topota njegovih kopit, tako temu odpeva zadnja pesem, ki izzveni s svetopisemsko podobo kamnitega angela, kako razprostira krila nad nemimi grobovi. Tako se lok pesniške zbirke pne od rojstva do smrti, od uvodnega hrupa in topota (verz, v rezget ujet, drvi, kot galop udarja v kamen) do absolutne tišine, v kateri vse je tiho, vse miruje, v večnost s časom oddaljuje...« V nadaljevanju večera je Gantarjeve analitične poglede dopolnjeval Andrej Rant z recitiranjem posameznih pesmi, ki jih je podal z doživetim zanosom. Ves večer je minil v vznemirljivem vzdušju iskrivih misli in lepote verzov žive pesniške besede, ki nas je poslušalce prevzela s svojo magično močjo.
Razstava situlske umetnosti v Novem mestu Vesna Džubur
V teh vročih avgustovskih dneh sem se odpravila v Novo mesto. Namen mojega obiska je bil ogled razstave z naslovom »Odsevi prazgodovine v bronu – situlska umetnost Novega mesta«. Razstava je bila pripravljena v okvirju projektov Evropske prestolnice kulture in Novega mesta kot partnerja Evropske prestolnice kulture. Že 1. junija 2012 so bile v Dolenjskem muzeju, ki je istočasno proslavljal 62. rojstni dan, predstavljene monografija, razstava in zloženka o situlski umetnosti, katerih avtor je Borut Križ, univ. dipl. arheolog in kustos Dolenjskega muzeja Novo mesto. Novo mesto, metropola dolenjske regije, gospodarski, univerzitetni in kulturni center, zibelka farmacevtske tovarne zdravil Krka, vedno brezhibno urejena s svojo lepoto, lepoto reke Krke, ki nosi v sebi skrivnosti igrivih barv, vsakič očara in se v njej vedno začuti skladnost med naravo, človekom in svetom. Z novo razstavo in monografijo je predstavljeno bogastvo
kulturno-estetske arheologije – dediščina, ki nam obiskovalcem na ta način približa prazgodovino ter zgodovino samega mesta. S svojo dolgo, bogato politično, gospodarsko in kulturno zgodovino, ki je ne srečujemo samo v muzeju kot v ustanovi, ki varuje kulturno dediščino, temveč tudi na drugih mestih, se Novo mesto upravičeno uvršča med pomembnejša kulturna središča v Evropi.
Arheološka dediščina Novega mesta Arheološka dediščina Novega mesta je izjemno bogata in vsekakor v ponos mestu. Uvršča se med znamenita arheološka najdišča v Sloveniji, tudi v Evropi. Številne izkopanine, razstavljene v Dolenjskem muzeju, vzbujajo zanimanje, ne samo pri domači javnosti, ampak tudi v mednarodnih svetovnih
Revija ISIS - November 2012
117