S knjižne police se seveda spominjam svetopisemske zgodbe o Adamu in Evi, o človekovem spoznanju dobrega in zlega: …
Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.
Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, le z drevesa sredi vrta,« je rekel Bog, »ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov. ... Tedaj je gospod Bog rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in húdo. ...« *
Če povzamem zgodbo, ki jo kot odgovore (na vprašanja) (iz)pove Soledad, je, da je kot ženska s svojimi moškimi preskusila vse, kar ji je bilo fizično mogoče. Pa vendar je jasno, da – razen prvega – noben od njenih številnih moško-ženskih odnosov ni bil svoboden. Četudi je potekal zunaj konvencionalnih zapovedi in prepovedi, je bil vsak stik le drugačna zvrst nesvobode. Leposlovje so praviloma zgodbe, ki so izmišljene. A hkrati je znano, da so prav izmišljene zgodbe najbolj resnične. Tako mi ni treba ugibati, ali si je Handke odgovore (svoje) ženske preprosto izmislil ali pa jih je zapisal tako, kot jih je resnično slišal od nje.
In le od bralca (gledalca) je odvisno, kako vidi konec pogovora. Ki morda sploh ni konec, temveč le premor v njunem iskanju resnice o njej. Morda celo tako, da bosta v prihodnje zamenjala vlogi; da bo vprašanja postavljala Soledad, odgovarjal pa bo Fernando... Da konec njune zgodbe pomeni, da konca ni. Da ga sploh ne more biti?
Ko zdaj iščem sporočilo tega imenitnega Handkejevega dela, se spominjam svoje teze, da ima človekovo življenje samo en cilj, ki je hkrati (edini) smisel: postati tisto, kar človek je. Kar tudi pomeni, da človek hoče biti svoboden. Smisel, težko dosegljiv. Tudi zato, ker je nujen hkraten in stalen in enakopraven stik s sočlovekom. In znotraj tega je moško-ženski dialog, kot ga opisuje Handke, edini mehanizem, ki more ne le navzven, temveč tudi navznoter preseči, transcendirati, ločenost ženskega od moškega in obratno. In če je tako, je odnos zveza, ki je hkrati svoboda (obeh). Sporočilo je, da med ljudmi, predvsem pa med moškim in žensko, obstoji (prirojena?) duhovna pregrada, poimenovana rdeča črta. Da človek svojemu bližnjemu ali celo svojemu najbližjemu ne more (ne zna, noče) govoriti o sebi, samo o sebi, tako da gre sebi do dna. Da tako v končni konsekvenci ne more spoznati, ne kaj človek je ne kaj človek ni. In če je tako, rdeča črta vztraja, med partnerjema za vedno ostane nepremostljiv prepad in njun odnos je nesvobodna zveza, zares lačna volkulja, uničevalka, saj ne more razločevati med dobrim in zlom...
Partnerstvo ne more postati enakopravnost ter spoštovanje različnosti, temveč le obojestransko izkazovanje moči ali celo nasilja. Marjan Kordaš
E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si
Helen Exley: Modrosti za današnji čas MK Založba, Ljubljana, 2012
Dober zdravnik poleg zvrhane mere znanja, izkušenj in kompetenc premore tudi kanček nepogrešljive modrosti, s katero lahko bolnikom oziroma svojim varovancem v odločilnem trenutku pomaga premagati strah, negotovost, dvom, nezaupanje in vse ostalo, kar je povezano z njihovo nemočjo in stisko. Pomena in vloge modrosti se bolniki in zdravniki zavedajo že
tisočletja – staroegipčanski zdravniki, Hipokrat, Majmonides in njihovi nasledniki so zdravili z znanjem in modrostjo. Modrosti in načela so večna, zato daleč presegajo posameznikovo razmišljanje, delovanje in bivanje. Zanimiva knjiga, ki prinaša modre misli in izreke
Revija ISIS - Oktober 2012
87