S knjižne police
Peter Handke: Die schönen Tage von Aranjuez. Ein Sommerdialog (Lepi dnevi v Aranjuezu. Poletni dialog) Suhrkamp Verlag, Berlin, 2012, 70 str. Menim, da gre za najnovejše Handkejevo delo; napisal ga je med julijem in novembrom 2011. Za dramo z dvema igralcema, za moškega in žensko, ki se pogovarjata tako, kot da bi se šla dialog.
Na žalost ne gre opisovati ovinkov, po katerih sem nekaj časa dobesedno blodil, da bi dognal sporočilo tega izjemnega, pa tudi izjemno težkega besedila. Med prvim branjem sem omagal nekje v prvi četrtini, nato pa kar dolgo razmišljal. Celotno besedilo sem prebral precej pozneje, dvakrat, morda trikrat, posamezne kose pa celo večkrat. Na začetku Handke oba protagonista opredeli preprosto z der Mann ter die Frau. Zavedati pa se je treba, da lahko imata izraza več pomenov (tudi v nemščini), še posebej pa, če bi ju razumeli v možnostih, ki jih ima slovenščina. Npr. med protagonistoma, ki sta opredeljena kot moški in ženska, ima pogovor zagotovo drugačen prizvok, kot pa če sta mož in žena.
Za začetek moje predstavitve se mi zdi nujno prevesti Handkejevo navodilo za scenerijo:
In spet eno poletje. In spet en lep poletni dan. In spet ena ženska in en moški za mizo na prostem, pod nebom. Vrt. Terasa. Nevidna, samo slišna drevesa, bolj slutnja kot sedanjost, v lahnem poletnem vetru, ki – od časa do časa – daje ritem sceneriji. Miza je vrtna, precej velika, in moški in ženska si sedita nasproti, med sabo odmaknjena. Oba sta oblečena nevpadljivo poletno, ženska bolj v svetlem, moški bolj v temnem, brezčasna tako ona kot on. Brezčasni tudi obe pojavi sami, zunaj katere koli aktualnosti ali katerega koli zgodovinskega ali socialnega okvira; tudi oba bolj slutnja kot sedanjost. Na začetku tako ona kot on, ne da bi se pogledala, dolgo prisluškujeta šumenju nevidnih listov, pod nebom, ki si ga predstavljamo daleč, tako blago kot blažeče, ki ga občasno prekrižajo kriki lastovk. Je tako, kot da bi z vsakim vzšumenjem dreves prešla ena ura ali ves dan. Tematiko – ter nenavaden pristop obeh govorcev k njej – je najlažje in najbolje prikazati kar s prevodom začetnega dela besedila: MOŠKI: Kdo bo začel?
ŽENSKA: Ti. Tako je bilo zamišljeno.
MOŠKI: Da, tako je bilo zamišljeno. - Prvič, ti z moškim, kako je to bilo? ŽENSKA: (tako kot moški z glasom, ki se – a ne vedno – ujema s scenerijo):
Poglej vendar: kanja med drevesi, kot puščica. Ali pa je bil škarnik?
MOŠKI: Bil je sokol. Kanje in škarniki krožijo visoko nad drevesi. Sokoli so tisti, ki skozi gozdove švigajo kot puščice, včasih zgoraj med krošnjami, drugič spodaj med debli. Več kot enkrat sem naletel na mrtvega sokola, ki je treščil v drevo. Je bil bolan? Prestar? Premlad? - Tvoja prva noč z moškim? ŽENSKA: Ni bila noč. In on, to ni bil moški. In jaz, jaz nisem postala ženska. In vendar je to bilo ljubezensko dejanje. On ali ono me je prevzelo in jaz sem se mu predala vsa. Iz dveh teles je nastalo eno telo, in to kakšno! MOŠKI: Pripoveduj!
ŽENSKA: Pogosto si tako močno želim pripovedovati, predvsem o tej izkušnji – to zgodbo. A brž ko me nekdo nadleguje s »Pripoveduj!«: zagon usahne.
MOŠKI: Danes je to drugače. Danes je drugačen dan. Je poletje, kot ga morda še nikoli ni bilo. Morda zadnje poletje sploh. In vrh tega te ne nadlegujem.
ŽENSKA: Da, poletje je, morda zadnje tu. In bilo je tudi poletje, takrat na moj prvi ljubezenski dan, ki se ne more primerjati z nobeno poznejšo ljubezensko nočjo. Sadovnjak. Kokošje blato, sivo, belo, raztreseno po sveže pokošeni travi. MOŠKI: Lesena lestev v jablani. ŽENSKA: Uganil si.
MOŠKI: In ti si pravkar praznovala osemnajsti rojstni dan.
ŽENSKA: Nisi uganil, po eni strani. Bila sem še otrok, stara komaj deset. Po drugi strani: prav si uganil: Bil je moj rojstni dan. - Ali pa se morda motim, da je bila le nedelja? Katera koli nedelja v poletju? Drži pa tole: Bila sem praznično oblečena, belo, dolga bela obleka, bele kratke nogavice, beli čevlji, z nizkimi petami. - Te zgodbe nisem povedala še nikomur, še sebi ne. - Pa je to sploh zgodba? (...)
Revija ISIS - Oktober 2012
85