Strokovne publik acije
Ljubomir Erić in sodelavci: Psihodinamična psihiatrija I, II, III Hermes IPAL, Ljubljana 2010/2011
Že nekaj časa je na naših mizah slovenski prevod Psihodinamične psihiatrije, ki jo je v znatnem delu napisal beograjski profesor psihiatrije dr. Ljubomir Erić, pridružili so se mu številni sodelavci, največ z Inštituta za mentalno zdravje v Beogradu. Slovenski prevod je oskrbel psihoanalitik Matjaž Regovec, ki je poskrbel tudi za knjižne izdaje – nemajhen strokovni in finančni podvig. Posamezni slovenski psihiatri in psihoterapevti se izdajam v slovenskem jeziku priključujejo z uvodnimi besedami ali kar obsežnejšimi študijami (npr. v drugi knjigi psihiater M. Možina, v tretji pa psihoanalitik M. Regovec). Ime dr. Ljubomira Eriča in mnogih sodelavcev iz Beograda je večini slovenskih psihiatrov in psihoterapevtov starejše generacije dobro znano. Ob sodelovanju pokojnega prof. dr. Jožeta Lokarja in tudi samostojno smo se mnogi srečevali z njim in z beograjskimi kolegi, se seznanjali z njihovim delom in široko poučenostjo ter celo predlagali medsebojno strokovno dopolnjevanje. Kruta zgodovina razpada države je utrnila luč marsikateri pozitivni zamisli. Sedaj se sodelovanje z omenjenimi knjigami vrača. Slovenski psihiatriji in psihoterapiji bo v neposredno korist, saj smo v prejšnjem času spoznali širino in poučenost beograjskih kolegov, ki so imeli v središču države dostop do večjega števila svetovnih znanj in informacij. No, Slovenci smo se pohvalili z učinkovitejšo prakso…
Od celotnega opusa, ki bo obsegal šest delov, predstavljam I., II., in III. del. Vse tri knjige nosijo na ovitku podobo Sigmunda Freuda. Taka počastitev je umestna. Erić in njegovi sodelavci govorijo o psihodinamični psihoterapiji. Nehote nam pogled uide k »Dinamični psihiatriji« nemškega psihiatra in psihoterapevta Guntherja Ammona. Obe skupini proučevalcev izhajata iz dinamike nezavednega, nezavedno skušata razumeti in vključiti v terapevtski proces. Da se izognemo iznenačitvam z istim naslovom in poudarimo razliko, se pridružujemo Eriću, ki je svojim knjigam dodal predpono »psiho«-dinamične. V prvem delu govori Erić o zgodovini, osnovnih načelih in teorijah. Izogne se temu, da bi začel kar s Freudom. Najprej predstavi nekatere pomembne začetnike, kot sta bila Janet in Charchot, nato pa sam, še bolj pa sodelavci znaten del prve knjige posvetijo prav Sigmundu Freudu, torej »klasični psihoanalitični teoriji – psihopatološkemu modelu« (Ivanka Jovanović Dunjić). Še prej se profesor ozre na psihoanalitično misel v ožjem in širšem jugoslovanskem prostoru. Podrobneje razloži dogajanje v Srbiji, predvsem v Beogradu, se za kratek zapis sprehodi po Zagrebu, kjer je dolgo deloval edukant zgodnjega Freudovega kroga prof. dr. Stjepan Betelheim (1898–1970). Slovenijo omenja – upravičeno – samo z njenim glavnim mestom. 78
Revija ISIS - Oktober 2012
Freudove zamisli, ki jih je bilo mnogo, večkrat nepreglednih, menjajočih se v času in v svojem pomenu, so natančno in obsežno predstavljene v svetovni in tudi domači literaturi (npr. Lešnik B. Odkritje sanj, Ljubljana, Studia humanitatis, 2000: 643–65). Zato nanje v prestavitvi prvega dela knjige predvsem opozarjam, skupaj z njihovimi začetniki in pozneje s tistimi, ki so Freudov nauk spremenili in dopolnili v teoriji in terapevtski praksi.
Freudovemu vsemogočnemu »gonu« so nekateri raziskovalci človekovega duha kmalu zoprstavili človeka in njegov ego (»ego psihologija«), ali pa celoto človeka, ki jo predstavlja, težko prevedljivi, »self« (»psihologija selfa«). Vzporednica je v teoriji objektnih odnosov. Seznanimo se z neofreudovskim pristopom Karen Horneyeve in Ericha Fromma, dalje z interpersonalno in relacijsko psihoanalizo. Znanje nam dopolni nekajkrat omenjena francoska analitična šola z znanim Jaquesom Lacanom. Dinamične teorije so prikazane z njihovimi avtorji. Erić in sodelavci se poglobijo v njihove značilnosti za spoznavanje nazavednega in z njihovimi implikacijami za terapijo. Dodatno se knjiga zaustavlja še pri drugih dinamičnih teorijah. Sem uvrščajo psihoanalitično psihosomatiko, eksistencialno psihiatrijo in psihoterapijo, Gestalt terapijo Fritza Perlsa, transakcijsko analizo Erica Berneja, psihodramo Jacoba Morena. Prvi del med knjigami psihodinamične psihiatrije tako pomeni kar kompendij zgodovine, imen, teorij in prakse številnih dinamičnih gibanj in psihoterapij. To, kar res predstavlja novum in obeta znanstveni preobrat na področju dinamične psihoterapije in tudi psihiatrije, je odločnejša vključitev dinamičnega v delovanje možganov. Psihično – zavestno in nezavedno – v tem premiku teorije in prakse res postane »tista možganska dejavnost, ki ustvarja in omogoča človekov kontakt s svetom in samim seboj« (Kobal). Ta usmeritev nosi v Erićevi knjigi naslov