Medicina Glavna organizacijska sila tečaja je omenjeni prof. Alfred Tenore, specialist pediater, ki je vrsto let deloval v ZDA, tudi New Orleansu, od koder vsako leto prihaja na seminar v Videm kar nekaj študentov, specializantov in tudi predavateljev. Poleg njegovih zaslug za prenovitev študija medicine v Italiji je v zadnjem času znan kot predsednik Evropske akademije za pediatrijo (angl. European Academy of Paediatrics, EAP), ki deluje po zgledu Ameriške akademije za pediatrijo in v okviru The European Union of Medical Specialists (UEMS) zastopa pediatrijo, kot specialistično sekcijo. Pod okriljem EAP deluje več delovnih skupin. Naj posebej omenim skupino za etiko, ki ji predseduje prof. David Neubauer in član katere je tudi doc. Štefan Grosek. Kljub temu, da se že dalj časa govori o pomembnosti celostne osebnosti zdravnika, pa je aplikacija v klinično medicino pogosto težavna. Tudi zaradi tega smo na tečaju vsak dan prediskutirali po več resničnih kliničnih primerov, načinov njihovega reševanja in njihovih možnih izhodov. Skoraj vedno smo se ob tem znašli v zadregi, saj dileme nikoli niso bile enostavne in hitro rešljive. Če pomislimo, da se je v klinični praksi nemogoče izogniti tako strokovnim kot tudi etično zahtevnim situacijam, lahko kaj hitro uvidimo, da se ta vidik zdravniškega dela resnično premalo poudarja, odločitev pa je treba sprejeti vedno, saj »ne sprejeti odločitve« tudi pomeni odločitev. Bodočemu oziroma mlademu zdravniku je lahko v veliko oporo poznavanje pristopa k etični dilemi. Beauchamp in Childress sta v ta namen pred dobrimi tridesetimi leti na podlagi starogrške filozofije in judeo-krščanskega izročila predstavila štiri temeljna načela bioetike, ki v nespremenjeni obliki veljajo še danes: načelo avtonomije posameznika, načelo dobrodelnosti, načelo neškodljivosti in načelo pravičnosti. Definitivne in konkretne rešitve sicer ne dajejo, ponujajo pa dobrodošlo vodilo pri soočanju s problemom, saj dobra rešitev nikoli ne more biti škodljiva in nepravična. Pomembno je torej, da v dani situaciji etično dilemo razumemo, identificiramo vse vpletene osebe, identificiramo vse pomembne etične komponente in razjasnimo vse možne rešitve. Omenjeni pristop nam olajša iskanje odgovorov na etična vprašanja, seveda pa moramo biti z njim najprej seznanjeni. Dobra skrb za bolnika vedno postavlja dve
vrsti vprašanj. Prva se nanašajo na to, kaj lahko zdravnik naredi za bolnika. Veliko težje pa je odgovoriti na vprašanje, kaj naj zdravnik naredi zanj.
Vendar pa se etika v medicini nikakor ne začne šele z dilemo. Po mnenju prof. Tenoreja je najbrž najdragocenejša stvar v medicini, ki jo imamo, prav odnos med zdravnikom in bolnikom. S tem, ko se slednji zaupa zdravnikovi skrbi, ustvari etične dolžnosti, ki so dokončne in globoke. Zdravnik, ki ga odlikujejo humanitarne značilnosti, je sočuten, spoštljiv, zaupanja vreden, zanesljiv in vesten. In te lastnosti so vsaj tako nujne kot profesionalno, medicinsko znanje. Čeprav smo močno občutili neformalno geslo tečaja »this is an intensive course«, so se organizatorji potrudili tudi s spremljevalnim programom. Izvrstne večerje, koncerti in pokušina furlanskih vin so bili dobrodošla večerna osvežitev. Predvsem tisti, ki so prišli iz bolj oddaljenih držav, so se med vikendom navdušeno odpravili na ogled prazničnih Benetk, sam pa sem ameriški delegaciji z veseljem razkazal nekaj slovenskih naravnih in kulturnih znamenitosti. Tečaj smo slovesno zaključili s podelitvijo potrdil o udeležbi, gala večerjo in kulturnim programom, ki smo ga v veliki meri pripravili skupaj z udeleženci iz Srbije, kot gost pa je nastopil tudi tenorist Roberto Costi, zadnji Pavarottijev učenec.
Omenjena dva tedna, ki smo ju posvetili proučevanju in razmišljanju o včasih prezrtih, a neizogibnih vidikih zdravniškega poklica, nas nista zgolj napolnila z novim teoretičnim znanjem, temveč predvsem utrdila v prepričanju, da je pravilna komunikacija temeljni kamen vsakega odnosa tudi v medicini in osnova etičnega ravnanja. Izredno dragoceno izkušnjo tečaja pa zaokrožujejo številna nova prijateljstva, ki so se spletla v tem času. Ob tej priložnosti se zahvaljujem doc. dr. Štefanu Grosku in prof. dr. Davidu Neubauerju, ki sta mi omogočila udeležbo na seminarju, in naj zaključim z mislijo enega izmed predavateljev, enkratnega čilenskega profesorja Juana Pabla Bece: »Vedno bodite hvaležni vašim bolnikom, kajti oni so naši največji učitelji.« E-naslov: miha.orazem@yahoo.com
Uvod v logoterapijo Cvijeta Pahljina
Prakso in filozofijo logoterapije vam bom skušala približati s pomočjo zdravilne pesmi, povzete iz knjige Elisabeth Lukas: Duhovna psihologija. Naslov pesmi je Medvedja gosenica, njen avtor pa je Rudolf Otto Wiemer:
Ni možnosti. Šest metrov asfalta. Dvajset avtomobilov na minuto. Pet tovornjakov. En vlačilec, konji. Medvedja gosenica ne ve ničesar o avtomobilih, ne ve, koliko je širok asfalt. Ničesar ne ve o pešcih, kolesarjih, mopedistih. Ona ve le to, da je na drugi strani zelenje. Prekrasno zelenje, zelo verjetno užitno, in je nora na to zelenje. Zato mora na ono stran. Nima možnosti. Šest metrov 76
Revija ISIS - Oktober 2012
asfalta. Vendar ona gre. Giblje z svojimi nerodnimi nožnimi nastavki. Giblje se korak za korakom in glej jo, je na drugi strani. Elisabeth Lukas, znamenita učenka Viktorja Frankla (1905– 1997), avtorja logoterapije, je uporabila to pesem v obravnavi dekleta s prehranjevalnimi motnjami. O tem pove naslednje:
»Sporočilo pesmi je kot na dlani, čeprav bi se lahko razumelo tudi narobe. Sporočilo se glasi: »Hodi svojo pot, naj te ne omajajo težave! Hodi brez zavor in brez strahu!« Je to vabilo k lahkomiselnosti? Je to morda popuščanje trenutnim muham?