Medicina Ko želja po spremembi dovolj zraste v človeku in je zadostno motiviran, skupaj naredimo še konkreten načrt (npr. izguba treh kilogramov v treh mesecih). Ob tem vedno svetujemo z dovoljenjem bolnika (Vam smem svetovati?), saj s tako spoštljivim odnosom utrdimo bolnikovo samostojnost in si pridobimo njegovo zaupanje ter sodelovanje.
Zanimivo je bilo videti, kako s takšnim popolnim spoštovanjem integritete in avtonomije posameznika pri odločanju o lastnem zdravju lahko pripeljemo človeka do velike spremembe. Seminar se je zaključil s primerom, ko so hišnika, kadilca, brez želje oziroma ideje o tem, da bi prenehal kaditi, prosili, ali ga lahko uporabijo kot primer ponazoritve tehnike motivacijskega intervjuja. Seveda je pristal, ni vedel, za kaj gre, vendar je po polurnem pogovoru popolnoma sam določil cilj, da bo do svojega rojstnega dne prenehal kaditi. Ko prebiram svoj prispevek, vidim, da je tehniko težko opisati, na papirju deluje suhoparno, v resnici pa lahko ta živi dialog med osebama primerjam s plesom. S popolnim spoštovanjem
partnerja rahlo vodimo, da sam napravi plesne korake, mi samo določamo smer. Če smo pregrobi, ga lahko prevrnemo, če smo prenežni, nam bo stopil na nogo.
Tehnika je že dolgo del usposabljanja družinskih zdravnikov v Angliji. Ker trenutno opravljam del kroženja v Londonu, opažam, da je osebje tukaj mnogo bolj izobraženo glede komunikacije in tako naprednejše kot pri nas. Iz svojega pripravništva se spomnim primera starejše gospe brez kognitivnih motenj, ki so jo pripeljali v operacijski blok, ona pa ni vedela, da sploh potrebuje operacijo. Menim, da je znanje zelo uporabno in bi bilo potrebna že pri dodiplomskem izobraževanju vseh nas, ki bolnika usmerjamo na poti k njegovemu zdravju.
Zahvaljujem se prof. dr. Marku Kolšku, dr. med., in mentorici Milojki Juteršek, dr. med., da sta mi pokazala novo pot in mi omogočila obisk tečaja, ter profesorici slovenščine Juditi Marolt, ki je poiskala vse izgubljene vejice v tem prispevku. E-naslov: klemen.lipovsek@gmail.com
16. mednarodni intenzivni tečaj bioetike Miha Oražem
Med 9. in 20. julijem je v Vidmu v sosednji Italiji potekal dvotedenski mednarodni intenzivni tečaj bioetike. Tokratni je bil že 16. po vrsti in organizatorji pod vodstvom prof. Alfreda Tenoreja so ga poimenovali »Multicultural Bioethics in an Era of Globalization«. V svoji zgodovini je seminar, ki je bil ustanovljen z namenom združevanja »bio« znanja z osnovnimi humanističnimi pogledi in veščinami, po več let gostoval v Vidmu, Catanzaru, Pragi in se naposled ponovno ustalil v Vidmu. Letos je imelo 46 udeležencev iz enajstih držav priložnost slišati 31 predavateljev z različnih področij medicine in drugih znanosti, povezanih z medicinsko etiko, ki so sistematično in kakovostno predstavili skoraj celotno področje bioetike. Dotaknili smo se dilem ob začetku in koncu življenja, etike raziskovanja, etike v pediatriji, ekonomskih težav in posameznih drugih vprašanj, s katerimi se ta disciplina ukvarja. V prvi vrsti je to izobraževanje namenjeno študentom medicine, ki se želijo malo bolj poglobljeno seznaniti s temeljnimi koncepti bioetike, vendar nekatere države pošiljajo tudi določen odstotek študentov drugih smeri, kot sta na primer pravo in filozofija, ki so neločljivo povezane z medicinsko etiko. V manjšem številu se tečaja udeležujejo tudi specializanti. Tudi zanje je program zelo smiseln, saj imajo že več lastnih kliničnih izkušenj in bolj realen pogled na resnost dilem, s katerimi se srečujemo v medicini. Izredno pestra zasedba udeležencev je »multikulturnosti« iz naslova tečaja dala pravi pomen, še posebej ob izmenjavi mnenj in izkušenj v manjših skupinah. Čeprav se države, iz katerih smo prihajali, med seboj očitno razlikujejo v zakonodaji in
mentaliteti, je bilo čutiti, da so vendarle nekateri ključni etični pomisleki univerzalni.
Delo je bilo intenzivno in je zapolnjevalo ves dan. Dopoldanskim predavanjem, posvečenim temi tistega dneva, je sledil forum, ki je izpostavil določeno problematiko. Udeleženci smo bili razdeljeni v več manjših skupin, sestavljenih iz predstavnikov različnih narodnosti, in glede na vnaprej pripravljen razpored sta dve izmed skupin temo, predstavljeno na forumu, bodisi zagovarjali ali pa ji nasprotovali. Po živahni in argumetirani razpravi, ki se je vsakič znova razvila, smo glasovali o postavljenem vprašanju in iskali morebitne razlike v razmišljanju med spoloma in primerjali naš pogled s stališči predavateljev, ki so tudi posebej glasovali. Na ta način smo obravnavali dileme ob zamrzovanju človeških zarodkov, dopingu in reverzni triaži, vprašanje znane celične linije HeLa, transhumanizem, primer Eluane Englaro ter druga bolj ali manj klasična vprašanja bioetike. Takoj po kratkem premoru za kosilo so zopet sledila predavanja in nato razprave v manjših skupinah. Med celotnim tečajem pa smo v drugače sestavljenih skupinah udeleženci samostojno pripravljali predstavitev izbrane tematike (npr. evtanazija, splav, kakovost življenja, zdravstveni sistem v luči temeljnih človekovih pravic...) za t.i. self-directed workshops, ki so potekale zadnji dan. Zanimivo je bilo na primer slišati izkušnje Nizozemcev z evtanazijo, kljub temu pa je bilo med udeleženci prevladujoče mnenje, da to ne more biti del zdravniškega poklica.
Revija ISIS - Oktober 2012
75