Medicina
Obravnava kompleksnih implantoloških stanj: poenostavitev, ponovljivost, zanesljivost Poročilo s tridnevnega strokovnega srečanja v Marseillu, Francija Matija Gorjanc Francoska implantologija je za slovenskega zobozdravnika, oralnega ali maksilofacialnega kirurga precejšnja neznanka. Vzporejanje in primerjava z nekaterimi implantološkimi velesilami, kot so Nemčija, Švica, Švedska ali Združene države Amerike, sta otežena iz vsaj dveh razlogov: Francozi precej ljubosumno varujejo svojo jezikovno ekskluzivnost, kar nefrankofonski strokovni javnosti že vnaprej zastira vpogled; kljub solidnim proizvajalcem implantatnih sistemov pa si nobeden od njih ni uspel izboriti sorazmernega kosa globalne implantološke proizvodnje, ki v navezi z raziskovalnimi institucijami in medijsko-mnenjskimi centri oblikuje svetovne razvojne smernice. Zato sem se toliko bolj vneto lotil prilagajanja urnikov in obveznosti, ko se je v začetku junija ponudila priložnost za udeležbo na implantološkem srečanju v Branemarkovem oseointegracijskem centru dr. Palaccija iz Marseilla (www. palacci.com). Predavateljska zasedba je bila obetavna: poleg gostitelja, ki bi mu glede na prikazano kirurško strast in temperament lahko pripisali rdečo, sta modro in belo barvo s francoske zastave poosebljala prof. Franck Renouard iz Pariza s svojo preko implantologije segajočo modrostjo (bralci ga morda poznajo kot soavtorja uspešne monografije iz 90. let: »Risk Factors in Implant Dentistry« ali kot bivšega predsednika Evropske akademije za oseointegracijo) in dr. Christian Richelme, umirjeni in redkobesedni protetik iz Marseilla. Že prvo jutro, po katerem se, kot pravijo, dan pozna, je nakazalo, da bo srečanje nekonvencionalno. V petnadstropni stavbi v središču Marseilla, kjer je povsem na vrhu oseointegracijski center, sta bili pokvarjeni obe dvigali. Za nas, pretežno mladonoge udeležence kratko razgibavanje, a šele kasneje sem se zavedel, da so morali do operacijske sobe na enak način priti vsi, povprečno okoli 70 let stari pacienti, katerih operacije smo spremljali v živo. Po medsebojni predstavitvi smo izrazili svoja pričakovanja in pričeli z delom. Medtem ko se je ekipa dr. Palaccija nemudoma lotila priprave pacienta, je prof. Renouard pripravil kratek pregled postopkov dviga sinusnega dna. Izkazalo se je, da ima zelo slabo mnenje o postopkih transalveolarnega dviga sinusnega dna s pomočjo osteotomov ali izpeljanih tehnik (balonski dvig). V smislu varnosti je izpostavil prednosti lateralnega, torej odprtega pristopa. Zaradi boljše preglednosti in po njegovem mnenju manjše nevarnosti perforacije Schneiderjeve membrane je zagovarjal odstranitev kostnega pokrova
po osteotomiji, kar se bistveno razlikuje od v Sloveniji največ uporabljane osteoplastične tehnike, kjer rotacijski premik okrog osi kranialne osteotomije omogoči formiranje kostne strehe subantralnega prostora. Ta vidik se mu ni zdel bistven. Opozoril je na vaskularne zaplete in pokazal številne primere. Medtem se je dvignil zastor, ki je pokrival stekleno steno, ki je ločila seminarsko sobo od operacijske dvorane, in pričeli smo v živo spremljati implantacijo osmih vsadkov v brezzobo zgornjo čeljustnico ob istočasnem obojestranskem dvigu sinusnega dna. Izkazalo se je, da je ekipa dr. Palaccija uigrana, on sam pa kirurg z dolgo kilometrino in veliko izkušnjami. Ni bilo zaznati negotovosti ali oklevanja, operacija je tekla v južnih ritmih.
Lateralno osteotomijo je izvedel kar z velikim karbidnim hruškastim svedrom, česar gotovo ne kaže priporočati začetnikom, a na srečo je prof. Renouard situacijo zaznal in jo ustrezno pokomentiral. Schneiderjeva membrana je bila dvignjena en-dva-tri, sicer na eni strani res z nekajmilimetrsko perforacijo, ki pa se je izkazala kot odlično izhodišče za živahno razpravo med udeleženci na drugi strani stekla. Pripravo ležišč za vsadke je kirurg izvedel brez vodilne plošče, pri pozicioniranju si je pomagal z ozobljeno spodnjo čeljustnico, očitno pa je bilo, da si je nekaj svobode pri postavitvi vsadkov lahko privoščil tudi zaradi bolj širokogrudnega števila vsadkov. Ne dvomim namreč, da bi večina kolegov v Sloveniji napela vse sile, da bi pacienta z enako klinično situacijo oskrbela z zgolj šestimi vsadki. Prišli smo do točke, ko je bilo potrebno rešiti zaplet s perforirano sluznico. Pristopil je član ekipe, katerega vloga do tega trenutka ni bila povsem jasna. Dr. Joseph Choukroun. S kratko predstavitvijo je pojasnil, da je anesteziolog, ki ima svojo ambulanto za zdravljenje bolečine v ne preveč oddaljeni Nici. Poleg tega, da je med operacijo poskrbel za sedacijo pacienta (žal ni bilo mogoče izvedeti, kakšno, vsekakor je bil pacient pri zavesti), je ob predoperativni uvedbi intravenskega dostopa odvzel nekaj kubičnih centimetrov krvi in iz nje pripravil s trombociti obogateno fibrinsko membrano (PRF). Postopek, ki je precej podoben pripravi s trombociti obogatene plazme (PRP), je natančneje opisan v literaturi (1). Dr. Palacci je z membrano pokril perforacijo in subantralni prostor dogradil s prehidriranim in kolageniziranim kortikospongioznim kostnim nadomestkom. Z enakim materialom je nadomestil preostale kostne primanjkljaje vzdolž maksilarnega alveolarnega grebena, lateralni okni pa je ponovno prekril s fibrinskima membranama. Navkljub Revija ISIS - Oktober 2012
71