Medicina
Kaj nam pripovedujejo zgledi dobrih praks pri obravnavi bolnikov z demenco Milica Gregorič Kramberger
Staranje prebivalstva in podaljševanje pričakovane življenjske dobe sta splošna epidemiološka fenomena družbe. Tudi Slovenija sodi med države z visokim deležem starega oziroma starajočega se prebivalstva, posledica česar je bistveno povečana pojavnost obolenj, neposredno povezanih s staranjem. Med temi ima demenca, ki bo po strokovnih napovedih v naslednjih desetletjih dosegla stopnjo epidemije, bistveno premalo družbene pozornosti. Problematike demence se v Sloveniji žal premalo zavedamo že v strokovnih zdravstvenih krogih. Po preteklem izjemno dolgem obdobju osamljene vloge psihiatrov v oskrbi dementnih (in še to zgolj v zmernih in predvsem v težkih/končnih fazah bolezni) se pri nas postopno krepi aktivna vloga družinskih zdravnikov, šele v zadnjih letih pa se v obravnavo dementnih aktivno vključujemo tudi specialisti nevrologi, usmerjeni v področje nevrodegenerativnih bolezni.
O zaostanku za primerljivimi centri po svetu lahko govorimo le v socialnem, političnem oziroma organizacijskem, nikakor pa ne tudi v strokovnem smislu oziroma prisotnosti učinkovitih zdravil. Temeljna ovira hitrejšega razvoja pri nas je prepoznavanje pomena širine problematike demence ne le kot zdravstvenega problema, marveč problema, katerega učinki se neposredno raztezajo na demografsko, ekonomsko in socialno področje. Neprepoznavanje problematike se izrazito oziroma zelo neposredno kaže v obliki neorganizirane, kadrovsko in finančno podhranjene politike urejanja dostopnosti ustrezne oskrbe bolnikov z demenco. V Sloveniji prav tako nimamo organizirane geriatrične zdravstvene veje, kar je še eden od slovenskih »manjkov« v primerjavi z razvitimi »klinikami za spomin« po svetu. Zato je mogoče trditi, da je nastopil čas za aktivno reševanje problematike demence tudi pri nas. Ne hitro, z velikimi rezi, ker teh ni mogoče pričakovati, marveč vsaj postopno izboljševanje kakovosti, učinkovitosti in organiziranosti obravnave bolnikov z demenco in njihovih svojcev, kar bo ne nazadnje in zagotovo imelo pozitivne učinke na družbo kot celoto. V pregledu slovenskega napredka oziroma razvojnih mejnikov je treba izpostaviti Center za kognitivne motnje (CKM) na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja, Nevrološke klinike v Ljubljani, ki je bil ustanovljen konec leta 2008. V okviru CKM od tedaj deluje ambulantna dejavnost za bolnike s kognitivnimi motnjami. Dnevna CKM-ambulanta je primarno namenjena obravnavi bolnikov z neopredeljenim začetnim kognitivnim upadom in z zgodnjimi fazami demenc. Z obravnavo želimo bolnike diagnostično opredeliti in priporočiti možne načine 68
Revija ISIS - Oktober 2012
zdravljenja oziroma oskrbe ter vzpostaviti aktivno sodelovanje s specialisti družinske medicine in s psihiatri. Glede na široke diagnostične možnosti (strukturna in funkcijska slikanja možganov, likvorska diagnostika biomarkerjev demence, EEG in drugo), je ambulanta CKM ustrezna tudi za obravnavo bolnikov s hitro potekajočim neopredeljenim kognitivnim upadom, mlajših bolnikov s kognitivnimi motnjami ter obravnavo bolnikov, ki imajo pridružene druge nevrološke simptome/znake oziroma že znane nevrološke bolezni.
Na svoji poti k boljši obravnavi naših bolnikov z demenco smo v CKM naredili doslej še nekaj dodatnih korakov. V letu 2010 smo pričeli z organizacijo t.i. Male šole nevrologije na temo demence. Gre za aktivna enodnevna izobraževanja o praktičnih vidikih obravnave dementnega bolnika. Srečanje je namenjeno specialistom in specializantom družinske medicine, pripravljamo ga dvakrat letno v spomladanskem in jesenskem terminu. Letos bo jesensko srečanje 7. decembra. V mesecu oktobru 2012 bomo prvič pripravili tudi t.i. »Kognitivni dan« – izobraževanje o multidisciplinarni obravnavi bolnikov z demenco z gosti iz tujine. Izobraževanje bo namenjeno vsem, ki sodelujejo pri obravnavi dementnega bolnika.
In kaj delajo v tujini? Podobni centri ali »klinike za spomin« (memory clinic) imajo v svetu že dolgoletno tradicijo in dragocene izkušnje. V zahodni Evropi je dobro organiziran in multidisciplinaren način obravnave bolnikov s kognitivnimi motnjami/ demenco utečena praksa, po izkušnjah in uspešnosti pa v tem nedvomno odstopajo skandinavske države. V okviru prestižnega inštituta – Karolinska Institutet v Stockholmu na Švedskem – že vrsto let zelo uspešno deluje raziskovalni center Karolinska Institutet-Alzheimer’s Disease Research Center – KI-ADRC. Ta v neposrednem sodelovanju s kliniko za spomin na Karolinska University Hospital Stockholm-Huddinge opravlja številne predklinične in klinične raziskave. Dolgoletno uspešno delovanje omenjenega centra pod vodstvom prof. dr. Bengta Winblada je obrodilo že številne svetovno odmevne objave raziskav s področja genetike, patogeneze, epidemiologije, klinične slike in zdravljenja Alzheimerjeve bolezni in drugih demenc ter s področja blage kognitivne motnje. Na KI-ARDC in kliniki za spomin na University Hospital Huddinge sem bila pol leta na delovnem obisku ter se seznanila s številnimi aktivnostmi obeh institucij. Klinika za spomin je namenjena multidisciplinarni obravnavi predvsem mlajših bolnikov (do 65 let starosti) z začetnim kognitivnim upadom.