Medicina K naslovnici revije: začetki in sodobnost naših medicinskih učbenikov
Zgodovina medicine – med znanostjo in umetnostjo Zvonka Zupanič Slavec
Znanje je za oblikovanje strokovnjaka najvažnejše: je tisto, do česar se mora posameznik dokopati sam, in hkrati najvrednejše, česar mu ne more nihče odvzeti. Zato učitelji s pisanjem učbenikov opravljajo pravo poslanstvo, saj slušateljem na vseh ravneh posredujejo zakladnice znanja. Že Hipokrat je v svojem knjižnem korpusu eno izmed knjig posvetil zgodovini medicine in v njej zapisal, da je pomembno prebiranje del starih avtorjev, ker ideje vedno prehitevajo svojo materializacijo. Zavedamo se, da je zamisel kraljica vsega in to vodi do novih odkritij, kar zgodovina medicine interpretira s široko kontekstualizacijo v prostoru in času.
Leta 1919 ustanovljena nepopolna Medicinska fakulteta v Ljubljani je leta 1934 vpeljala v učni program predmet zgodovina medicine. Prvo predavateljsko mesto je honorarno zasedel ljubljanski ginekolog doc. dr. Ivan Pintar (1888–1963), ki je do leta 1963 svoje znanje prenašal na študente. V letu 1950 je po nemškem vzoru izdal učbenik Kratka zgodovina medicine (392 strani), prvo tovrstno knjigo v maternem jeziku. Med leti 1976 in 1991 je ginekolog prof. dr. Peter Borisov (1921–2011) zasedal redno delovno mesto učitelja zgodovine medicine. Vpeljal je ločena predavanja za študente splošne medicine in takratne stomatologije ter pripravil zanje skripta iz zgodovine medicine – Pregled razvoja medicinske miselnosti in odkritij – 1. in 2. del (1980, 800 strani) in zgodovine stomatologije – Kratek pregled zgodovine stomatologije (1986, 120 strani). Iz tega je nadalje pripravil monografijo Zgodovina medicine (1985, 2. izdaja 2007). Od leta 1992 uči zgodovino medicine in dentalne medicine zdravnica prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je med študijska gradiva dodala lastna knjižna dela predvsem iz zgodovine medicine na Slovenskem, med njimi Endemski sifilis – škrljevska bolezen na Slovenskem (2000), Razvoj Slovenskega zdravniškega društva (2001), Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno (2005), Razvoj slovenske kirurgije srca (2008), Tuberkuloza: kuga 19. in 20. stoletja pri Slovencih (2009), Prvi učitelji popolne Medicinske fakultete v Ljubljani po letu 1945 (2011), Dr. Ivan Oražen (1998) idr. Pred izidom je še knjiga Zgodovina medicine na Slovenskem, ki predstavlja tudi razvoj stroke na nacionalnih tleh. Številni znanstveni in strokovni članki, kot srečanja zgodovinarjev medicine Pintarjevi dnevi (10 zbornikov, 1995–2007), prav tako prinašajo gradiva, pomembna za pedagoško delo. Poleg akademskih zgodovinarjev medicine pripravljajo kompilatorna dela tudi honorarni pisci. Zgodovina medicine, ki jo v svetu že dolgo imenujejo medicinska humanistika, je interdisciplinarno raziskovalno področje, ki
medicino obravnava z zgodovinske, filozofske, sociološke, psihološke, etnološke, etične, religiozne in še kakšne plati razvoja. V okviru tega predmeta na ljubljanski medicinski fakulteti bodoče zdravnike in zobozdravnike vzgajamo in oblikujemo iz zgodovinskomedicinske izkušnje za razumevanje razvoja stroke, poistovetenje z njo in njenim timskim delom. Vzgajamo jih tudi za visok in human odnos do bolnika. Razumevanje razvoja medicine študenta umesti v mednarodno zdravniško skupnost, kjer strokovnjaki z interdisciplinarnih področij skupno vrtijo kolo razvoja. V razvoju naravoslovja je bil antični racionalni odnos do raziskovalnega dela tisti, ki je pripeljal do eksperimenta, brez katerega ne bi bilo nadaljnjih medicinskih odkritij. Študenta medicine in dentalne medicine je potrebno zato ozavestiti o svobodi ustvarjalnega mišljenja, a ga hkrati seznaniti z zablodami in prevarami v medicini, mejami raziskovalnega dela, s senčnimi platmi evgenike, ki se je izrodila v nacistično iztrebljanje »manjvrednih« ljudi.
Zgodovinskomedicinska spoznanja študente nenehno presenečajo: genialni raziskovalci so namreč uspeli naravi iztrgati množico skrivnosti. In prav navedeni učbeniki prinašajo ta spoznanja. Koliko stoletij je bilo potrebnih, da je sir William Harvey odkril krvni obtok (1628), in kako se je s tem spremenilo razumevanje delovanja človeškega telesa in njegovega zdravljenja! Podobno so od nekdaj verjeli, da se zgubljeno kri lahko nadomesti s transfuzijo, a je bila ta neuspešna, dokler ni Karl Landsteiner (1900) odkril krvnih skupin. Dolgo je tudi trajalo, preden je bila dešifrirana pot nastanka človeškega ploda, odkriti jajčna celica in semenčica (17. stol.), danes pa se iz tega silno poglobljenega znanja rojevajo celo »otroci iz epruvete«! Veličastna odkritja mikroorganizmov, antibiotikov in drugih zdravil, dramatični koraki v razvoju kirurgije, izjemni tehnološki dosežki v medicini, pomen socialne medicine in preventive ter množica drugega so nadaljnja vsebina zgodovinskomedicinskih učbenikov. Zgodovina medicine je filozofija stoke, ki spremlja njen razvoj od prakorenin z etnomedicino do znanstvene medicine in zna potegniti meje med tistim, kar je v dobrobit bolnika, in šarlatanstvom. Pri vsem tem pa se nenehno izpostavlja pomen zdravnikovega poštenja in dostojanstvenega odnosa do bolnika.
Historia docet – in prav zgodovina medicine preko bogate historične izkušnje uči zdravnika, da bi s svojim znanjem ne imel v rokah le orodja za vsakdanje delo, ampak da bi mu znanje z izkušnjami prinašalo modrost odločanja v umetnosti zdravljenja in preprečevanja bolezni. Obvarovala naj bi ga tudi pred občutkom, da sme in zmore vse, ter pred posledičnimi napakami. Revija ISIS - Oktober 2012
65