Zanimivo
175 let prisilne delavnice v Ljubljani (1847–2012) Od prevzgajanja »prisilnikov« in poboljševanja mladoletnih prestopnikov do psihiatričnega zdravljenja Zvonka Zupanič Slavec
Le lučaj od ljubljanskega bolnišničnega mesta čez Ljubljanico, nekaj korakov zahodno od Mrtvaškega mosta se v bogato zelenje odeva najprej stara pristava, za njo pa ogromna dvonadstropna stavba v obliki črke U. Stari Ljubljančani jo poznajo kot prisilne delavnice, drugi kot bolnišnico za duševne bolezni, tretjim je bližja pod imenom Center za mentalno zdravje, nekateri pa govorijo o sodobnem centru za zdravljenje odvisnosti od alkohola. Historična stavba skratka, ki je v svoji 175-letni tradiciji odigrala veliko vlog. Streho je nudila številnim osebam, ki pa jim je bilo in ostaja skupno, da so sodile na obrobje družbe in se je ljudi, ob pripovedovanju njihovih življenjskih zgodb, lotevalo nelagodje. V prisilnih delavnicah so od leta 1847 poskušali s prisilnim delom prevzgajati berače, tatove, lenuhe, pocestnice in druge. Imenovani so se ustanove bali bolj kot zaporov, ker je bilo v njej potrebno delati od jutra do večera pod strogim nadzorom in trdim režimom. Od leta 1885 so v prisilni delavnici odprli tudi poboljševalnico za mladoletne prestopnike, med leti 1873 in 1882 so začasno sprejeli še del duševnih bolnikov ljubljanske bolnišnice, nato pa z zmogljivostjo okoli 250–300 mest spreobračali »prisilnike« vse do leta 1914, ko jih je morala večina na fronte prve svetovne vojne. Po vojni so se prisilne delavnice razdelile na jetnišnice, kaznilnice in prisilne delavnice s poboljševalnim programom. Prisilna delavnica v takratnem Poljanskem predmestju 58 je bila ukinjena; nova država je vpeljala podobno žensko ustanovo v Begunjah, moško pa v Stari Gradiški na Hrvaškem. Od takrat stavba na Poljanskem nasipu že skoraj 100 let služi večinoma psihiatrični dejavnosti. Kmetijske in rokodelske novice so leta 1844 objavile zapis: »Naše milostljivo c.k. poglavarstvo si vseskozi prizadeva, tudi nevarne lenuhe poboljšati in druge ljudi pred njih hudobijami obvarvati: ravno zato je tudi, ni davnej, sklenilo, take lenuhe, postopače, vlačugarje, rokolnače in kar je še take derhali več, is dežele ispraviti in jih v delavnice potakniti, kjer bodo z ojstro šibo k vsakdanjemu delu siljeni, več ali manj let, dokler se bodo do dobrega poboljšali.« Ljubljanske prisilne delavnice so bile ustanovljene 14. oktobra 1847 in so obstajale do 1. junija 1920. V njih so »vzgajali za poštenost in delavnost«. Že Stari Rimljani so kaznovali 58
Revija ISIS - Oktober 2012
prestopnike s prisilnim delom, skozi zgodovino pa se je ta način prevzgoje izgubil in se je ponovno pojavil v času razsvetljenstva, ko so spet ustanovili temnice in strahovalnice za kaznjence. Na tak način so se borili proti »delomrznosti, beračenju in vlačugarstvu«. Postopoma so občine domačinom sicer dopustile beračenje, tujce pa so pri tem preganjale. Prva prisilna ustanova je bila v Ljubljani ustanovljena leta 1754 na Ljubljanskem gradu in se je imenovala strahovalnica. Brata Schluderbach, cistercijanska meniha, sta se veliko ukvarjala z reveži, še posebej Lovrenc, rojen leta 1756, ki je v svoji oporoki zapisal, da se njegovo premoženje v desetih letih nameni za gradnjo prisilne delavnice v Ljubljani, ali se razdeli med mestne reveže. Občina Ljubljana je sama prispevala nekaj
Glavni vhod nekdanjih prisilnih delavnic s Poljanskega nasipa (foto Blaž Bertoncelj, 2012). Namen prisilnih delavnic v času prosvetljenstva je bil »obvarovati« družbo pred ljudmi, ki so ji bili v oviro ali breme, istočasno pa so jih prisilno navajali na delo. Želeli so, da ob izpustitvi iz ustanove ne bi ponovno zašli na stranska pota in da bi se preživljali sami.