Uvodnik
Kako naprej Jernej Završnik
Skupščina Zdravniške zbornice novega sklica začenja svoje stanovsko poslanstvo v času, ko sta se zdravnik in njegov bolnik znašla v hudem primežu javnofinančnih težav, vsem že dobro znanih izvorov in tudi razsežnosti, ki pomembno segajo na področje javnega zdravstva in ostrijo vprašanja o prihodnosti našega javnega zdravstva.
Res je, da so bile slabosti v sistemu javnega zdravstva in zdravstvenega zavarovanja sicer zaznane že pred ekonomsko-finančnimi kriznimi razmerami, ki smo jim priča, saj so že pred tem zaposlile zdravstveno politiko z reformnimi projekti. So pa krizne razmere težo in posledice teh slabosti samo še povečale. Medtem ko si je zdravstvena politika začela iskati somišljenike in zaveznike za uveljavitev reformno domišljenih nujnih sprememb, pa se je običajno razmeroma hitro zgodila neka druga sprememba: ministri so se menjali, ne da bi reformno zamišljeno začeli uresničevati, ker je pač prišel čas za spremembo na njihovem položaju. Reformne spremembe so obležale v predalih ministrstva in ostalo
je veliko vprašanje, kako naprej, ko za sproti naravnani in zapovedani varčevalni ukrepi samo še stiskajo zdravnika in bolnika v uvodoma omenjenem primežu. Skupek sprememb in negotovosti pa je posegel tudi v sam temelj Zdravniške zbornice in silil tako strokovno kot laično javnost v oblikovanje lastnih, bolj ali manj kritičnih, mnenj do našega osnovnega poslanstva, da si Zdravniško zbornico vsekakor želimo in jo nujno potrebujemo. Prepričan sem, da ne gre čakati, da bi zdravstvena politika kar sama poiskala vse rešitve, ki bi lahko zagotavljale nemoteno delovanje zdravstva. Zdravniška zbornica je prav gotovo med prvimi, tista, ki to tudi zmore in katero sedanje razmere kličejo k dialogu in konstruktivnemu premisleku, kaj narediti, da ne bodo slabosti v slovenskem zdravstvenem sistemu še naprej ovira pri izpolnjevanju zdravnikove dolžnosti, bolniku pa težko premostljiva ovira, kako do zdravja.
In na zavzeto sodelovanje v takem dialogu smo pripravljeni, saj se ne vidimo samo kot zastopniki poklicnih in socialnih interesov svojih članov, ampak tudi soustvarjalci in pomembni akterji v oblikovanju potrebnih in jasnih, novih smernic. Kar nekaj diagnoz že kar predolgo skoraj kroničnih bolezni našega zdravstvenega sistema je pred nami. Za zdravljenje se kot najzahtevnejša vsekakor kaže odsotnost družbenega dogovora o prioritetah v zdravstvu. Prav dogovor o tem pa seveda terja končno odkrito besedo zdravstvene politike in zdravstvene zavarovalnice, kakšne račune in katerih ne zmore zdravstvena zavarovalnica poravnati iz košarice pravic, za katere je bilo zavarovancem doslej iz ust politikov prijetno slišati, da ne bodo varčevalno in reformno okrnjene.
Brez dvoma smo se zdaj le znašli v položaju, ko nam je lahko za zgled, kakor ravnati glede tega, kaj zmoremo in česa ne več, ravnanje skandinavskih držav in Velike Britanije, deloma pa tudi nekaterih naših evropskih sosed, ki so dovolj zgodaj zmogle potegniti mejo, do katere zdravstvene blagajne zmorejo poravnavati račune za dogovorjene pravice, in katerih zdravstvenih storitev javno zdravstvo zavarovancem ne more zagotoviti, ker presegajo družbeni dogovor o zagotovljenem zdravstvenem varstvu na temeljih solidarnosti. Zdravniški stroki ne manjka znanja in izkušenj, kaj glede na zahtevnost in razširjenost bolezni vsekakor sodi na seznam prioritet, ko gre za pravočasno odkrivanje in zdravljenje bolezni. Nekaj dilem, kaj uvrstiti na ta seznam, ko gre za bolniku in zdravniku dobrodošle novosti tehnološkega in medicinskega napredka, pa
Revija ISIS - Oktober 2012
3