Forum Za objavo je Sobotna priloga dnevnika Delo 5. septembra prejela spodnje pismo, ki kritično ocenjuje pisanje novinarke Diane Zajec, ker pristransko piše o dejavnosti Zdravniške zbornice Slovenije in njene predsednice. Pismo objavljamo v celoti.
Odstop, ki bi bil samo znamenje poraza Preseneča, zakaj Delo posveča tako veliko pozornost Zdravniški zbornici Slovenije, njeni predsednici primarijki Gordani Kalan Živčec, v zadnjih dneh pa zlasti volitvam v tej stanovski organizaciji. Če bi do volitev prišlo npr. v Slovenskem zdravniškem društvu, bi Delo objavilo, kdo je novi predsednik in morda poročilo o občnem zboru ter kdo od uglednih osebnosti se je udeležil tega dogodka. Očitno se je odgovorna novinarka za zdravstvo Diana Zajec odločila, da se bo osebno vključila v dogajanja.
Naj pojasnim, da sem zdravnik, v letih, ki so blizu devetdesetim, zato nimam nobenega interesa, da bi se opredelil za enega od treh kandidatov za vodilno mesto zbornice; tudi zato, ker bi pač osebno karkoli od njih pričakoval. Ob dosedanji predsednici sta se prijavila še dr. Matjaž Zwitter, profesor onkologije, humanist in ploden pisec s področja medicine, ter dr. Andrej Možina, primarij ljubljanske Ginekološke klinike, uveljavljeni strokovnjak in znan po uspešnem delu v zdravniških organizacijah. Prepričan sem, da bo vsak od kandidatov, če bo izvoljen, uspešno vodil naše stanovsko združenje. Sprašujem, zakaj novinarka Diana Zajec uporabi vsako priložnost, da javno kaj negativnega napiše o dosedanji predsednici zbornice, ki končuje svoj prvi mandat. Pred dnevi, 3. septembra, je na drugi strani našega vodilnega časopisa z mastnimi črkami dala naslov svojemu prispevku: Podpora Andreju Možini, ter obširno razlaga – sicer z besedami nesojenega kandidata za predsednika, zakaj naj bi zdravniki glasovali za dr. Možino. Pred več kot štiridesetimi leti sem sodeloval z novinarko Marijo Namorš, ki je v dnevniku Delo »pokrivala« zdravstvo; potem desetletja z novinarko Dragico Bošnjak, slednja je bila vedno dobrohotno usmerjena do zdravstva in do zdravnikov, sicer tudi kritična, nikoli pa žaljiva (danes piše o znanosti, vendar pogosto vključuje razvoj medicine); žal pri Diani Zajec v njenih prispevkih pogrešam te značilnosti. Je pametna, zna biti prodorna in iznajdljiva, vendar čutiš, da je pri pisanju pod vplivom svojih svetovalcev.
Mnenja sem, da naslov prispevka Diane Zajec: Odstop (govora je o upravnem postopku v zadevi Nekrep), četudi ga je izrekla predsednica zbornice, zavaja, saj ne gre »za poraz, ali za zmago«; če bi v ponovljeni razpravi dr. Gordana Kalan Živčec spremenila prvotni lastni sklep, bi to pomenilo znamenje ne poraza, temveč nedoslednosti, da zaradi zunanjih pritiskov odstopa od svojih stališč in svobode lastne vesti. In naj še povem svoje mnenje, da so bila pred dvajsetimi leti zgrešena prizadevanja oblikovalcev statuta nove Zdravniške zbornice, naj se v pravice in dolžnosti
predsednika vključi sklep, da vodi postopek o kaznovanju zdravnika. Stanovska organizacija naj zagovarja in ščiti pravice svojih članov, nikakor naj ne bo sodni organ, kar je skregano z načeli medicinske deontologije. Za neetična in kazenska dejanja zdravnikov pa naj bo pristojna in jih ocenjuje državna medicinska etična komisija pri Ministrstvu za zdravje.
In še nekaj besed o zadevi Nekrep. Ni zdravnika, ki v svojem poklicnem delovanju, zlasti če je odgovoren na kakem zahtevnem medicinskem področju, ne bi storil napake. Pridobitniški odvetniki bi pri vseh teh lahko sprožili odškodninske zahteve. Veliko zdravnikov bi pri strogih kriterijih za kaznovanje zgubilo »licenco« – pravico opravljanja poklica; če bi tožilci terjali in uresničili zaporne kazni, pa bi morala država zgraditi nove poboljševalnice. Pediatrinja, sicer po poklicu moja kolegica, je res usodno spregledala pravilno diagnozo redke bolezni (ki se pojavlja enkrat na milijon prebivalcev) in ni bila dovolj pozorna in marljiva, da bi jo skušala odkriti. Obsojam jo, ker ni bila obzirna do staršev, da je verjetno pod vplivom vzdušja v bolnišnici – saj na kliniki v Mariboru tudi mi obvladamo diagnostiko in intenzivno terapijo (!) – ni takoj poiskala nasveta in pomoči v ljubljanskem UKC. Ni se znala ali hotela vživeti v trpljenje staršev in jim nuditi psihološke podpore. Vendar, vzeti zdravnici administrativno kot kazen pravico, da zdravi otroka, je za prizadetega za vse življenje hud udarec, nesorazmeren za storjeno napako. Zato razumem dvome predsednice zbornice, ko nastopa kot tožilka in obenem sodnica naše stanovske organizacije. Če bi se prostovoljno izločila iz postopka v zadevi Nekrep, bi bil to res poraz – vendar ne njen, temveč vrednot poštenosti in pravičnosti. Zato ji lahko le čestitamo. In tudi za vse njene dosežke, zlasti za gradnjo – za kako civilno združenje – veličastnega osrednjega zdravniškega doma Domus Medica. Znano mi je, da so njeno kandidaturo za ponovno izvolitev podprli vodilni funkcionarji zbornice. Naj sklenem z nekoliko hudomušno oceno primarijke Gordane Kalan Živčec, ki jo je podal profesor Eldar Gadžijev, ugledni kirurg UKC Ljubljana in Maribor: »Sedanja predsednica je »borka«, ki se včasih zaleti, včasih »leti«, ki pa je vendar čuteča in dobro hoteča, ki bi bila rada mama in ata, pa to vedno ne gre. Če bi bila moški, bi imela verjetno pol manj težav!« Pavle Kornhauser, Skapinova 19, Ljubljana
Revija ISIS - Oktober 2012
39