Forum ti strokovnjaki združenj in sekcij aktivirajo, da oblikujejo določeno strokovno stališče. Tu naj bi SS SZD odigrali pomembno vlogo. Nadalje: načelno so SS SZD »povsem neodvisna strokovna telesa« (namreč neodvisna od »politike«, »industrije« idr.), vendar pa je tudi res, da bo šele njihovo posamezno stališče pokazalo, v koliki meri so to poslanstvo v konkretnem primeru tudi izpolnili.
Podobno je težko a priori operirati z oznako »najvišje« oz. »vrhunsko« strokovno telo. Prestižni boji za »vrhunskost« niso nič nenavadnega, od nekdaj se odvijajo na ravni posameznikov oz. strokovnih ekip (klinik, fakultet idr.), najbolje pa je, če imamo za merilo kakšen objektiven vatel. Pri ministrovih svetovalcih pa gre še za dodatno dimenzijo: svojemu svetovalcu mora zaupati (in to je povsem razumljivo in sprejemljivo). Medicinska stroka je dandanes tako razvejana, da je zelo težko vso »vrhunskost« koncentrirati v maloštevilnem strokovnem telesu; lahko pa takšno (imenovano) strokovno telo poskrbi (v kolikor ima »čiste interese«), da pridobi vsa relevantna strokovna mnenja, da bi končno ustrezno opredelila stališče do določenega strokovnega problema.
Imenovati določeno telo (npr. SS SZD) formalno kot »vrhunsko« je pravzaprav pleonazem in stvar lokalne kulture (gotovo, da si SZD ne sme izbrati »nizkokategornikov« – mutatis mutandis za RSK in ministra). Če bo v SS SZD določene klinične
stroke predstavnik UKCL in UKCM, obeh fakultet in še SB in koncesionarjev, je možno napovedati »za Slovenijo najboljše možno in usklajeno« mnenje; ampak to se bo moralo konkretno izkazati v praksi. Podobno z RSK; niso »najvišje vrhunski« samo zato, ker jih je imenoval minister; »najvišji posvetovalni organ« so zgolj v kontekstu »ministrovih posvetovalnih organov«, v kolikor jih ima več kot enega za določeno stroko. Ali pa so RSK tudi posvetovalni organi vseh slovenskih zdravnikov? – to je tu vprašanje! Kajti če so RSK s strani stroke priznani vrh stroke, potem naj ta stroka razpusti združenje – saj zakaj ga pa ima, če jim vse, kar je vredno strokovno vedeti in odločiti, pove RSK (in dodatno: vse, ki kaj pomenijo v določeni stroki, sproti določi vsakokratni minister)!? Upal bi si trditi, da slovensko zdravništvo načelno podpira akcijo SZD. Ali bo SZD zmogel aktivirati formalno ustanovljene strokovne svete, bo pokazal čas. Ne očitajmo pa ministru Gantarju, če ne bodo uspeli. Odvisno je samo od nas, aktivnih članov SZD.
P. S. Problem sobivanja RSK in SS je problematičen zgolj zaradi majhnosti naše kritične mase; kakšnega konflikta interesov jaz ne vidim. Če bodo v obeh telesih čisto drugi, deloma drugi ali pa isti strokovnjaki, si jaz ne bi belil glave. Dolžnost SZD je, da v SS imenuje prave strokovnjake, ne pa npr. izmed tistih, ki niso v RSK. E-naslov: david.vodusek@kclj.si
Otroci niso last staršev
Ali se načela in uporaba medicinske etike glede na družbo in glede na čas v praksi spreminjajo? Pavle Kornhauser*
Ni poklica, ki bi bil v vsakdanjem delu tako povezan z deontologijo kot zdravniški. Spremlja nas že med študijem, zlasti pa, ko pridobimo naslov doktor medicine. Zdravniška etika in deontologija neredko presegata veljavne pravne predpise, zato moramo biti zdravniki dobro seznanjeni z lastnimi pravicami in dolžnostmi do bolnikov in prav je, da sodelujemo pri njunem oblikovanju in izvajanju. Spominjam se, da sem kot bruc na zagrebški medicinski fakulteti z velikim zanimanjem poslušal predavanja profesorja Andrije Štamparja (ki je zlasti znan, da je bil prvi predsednik Svetovne zdravstvene organizacije, oblikovane leta 1945 v New Yorku) z naslovom Uvod v medicino s poudarkom na medicinski etiki. Študentje smo predavalnico vedno napolnili do zadnjega kotička. Študij na ljubljanski medicinski fakulteti
* Prim. prof. Pavle Kornhauser, predstojnik Pediatričnega oddelka kirurških strok UKC v pokoju, izr. profesor pediatrije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, predsednik Foruma zoper telesno kaznovanje otroka v družini pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije
je zaznamoval naš prvi in vodilni deontolog akademik Janez Milčinski, zdravnik in pravnik, prvi in dolgoletni predstojnik Inštituta za sodno medicino, ki je bil vzornik številnim generacijam naših zdravnikov in nesporna avtoriteta v teoriji in praksi medicinske etike. V svojih objavah in predavanjih je znal predstaviti in obenem modro razrešiti različne etične dvome, ki se pojavljajo v vsakdanjem delu zdravnika.
Ta kratek uvod naj mi olajša prehod v razmišljanja in v spomine, ko sem se pred štiridesetimi leti znašel pred etičnimi odločitvami, za katere do tedaj pri nas ni bilo nobenih izkušenj, kako jih razreševati. V ljubljanskem KC se je v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja oblikovala prva – tudi v naši bivši državi – enota za intenzivno terapijo (EIT) otrok, ki je postala republiško središče za vso Slovenijo za zdravljenje življenjsko ogroženih otrok, pri katerih le uporaba medicinskih naprav v podporo vitalnih organov (pljuča, srce, ledvice) omogoča preživetje. Naj še poudarim, da smo kmalu uvedli tudi prevoz teh hudo bolnih otrok, zlasti novorojenčkov in Revija ISIS - Oktober 2012
35