Zdr avstvo
Balonarska nesreča 23. 8. 2012, Ig, Ljubljana – Zgodba, pogled, utrinki in misli reševalca (ekipe NMP) Zjutraj zvoni alarm na budilki. Vstati bo treba, se pripraviti in oditi v službo. Delam v prehospitalni enoti nujne medicinske pomoči že deset let.
Običajen delavnik, kavica, pregled reševalnega vozila, opreme, čakamo na klic… dokaj mirno do osmih. Ponavadi ko je tako mirno, sledi zatišju nevihta. In žal je bilo res tako. Telefon zazvoni ob osmi uri in na drugi strani linije je bilo slišati: »Padel balon v Ljubljani, 30 poškodovanih, pošljite tri razpoložljive ekipe.«
Adrenalin prevzame poglavitno vlogo. Iz faze jutranjega dremeža se kaj kmalu zbudi celotna ekipa in že vsak opravlja svoje delo. Defibrilator, torbe, dodatna oprema, avto zagnan, 2 reševalca, zdravnik in gasa proti Ljubljani. Med potjo klici, usklajevanje, pridobivanje dodatnih informacij, priprava opreme, v mislih ponovitev najbolj zahtevnih zdravstvenih posegov in postopkov. Še ena pot v neznano, nepoznano okolje, neznano dogajanje...
Po glavi švigajo neštete misli. Koliko je poškodovanih, kje so, kako hudo so poškodovani, ali bo dovolj opreme, dovolj ljudi, bomo kos situaciji, reševanju, kajti vsi reševalci vemo, da je kaos v množični nesreči neizogiben. Eno so vaje, drugo je realna situacija. Polni adrenalina s sireno drvimo proti mestu dogodka. Kot vedno ljudje v avtomobilih telefonirajo, poslušajo glasno glasbo, se ne umikajo, ne gledajo v ogledala, ne spremljajo prometa... dodatno ovirajo prosto pot reševalnemu vozilu na nujni vožnji, kar žal podaljša prihod na mesto dogodka…!!! Že v semaforiziranem križišču za Ižansko cesto so nas policisti usmerili in cesto zaprli za ostali promet. Odlično!
Takoj smo vedeli, kam gremo. Nasproti že vozijo ostala reševalna vozila, polna oskrbljenih poškodovancev. Prispemo do križišča in vprašamo policista, kam sedaj, levo, desno. Nismo vedeli, kje se nahaja baza, in ravno tako nismo vedeli, da so poškodovanci razpršeni po poljih Barja v radiju enega kilometra. Kamorkoli si pogledal po polju, gasilska, reševalna, policijska vozila, helikopterji v zraku... zmešnjava, ljudje tekajo sem ter tja, usmerjajo, vpijejo, očividci, novinarji, svojci. Zmešnjava… Ozke ceste polne blata in v kolikor si zapeljal malce s poti, je vozilo ostalo v blatu. Previdno smo se z avtom odpravili bližje proti prvemu poškodovancu, ki je na tleh sredi polja le še podihaval. Po polju z avtom nismo mogli, saj bi obtičali, in treba se je bilo odločiti, kaj sedaj… Hitro smo z vso opremo stekli do poškodovanca in pričeli z oživljanjem. Izvedli smo vse najbolj zahtevne 30
Revija ISIS - Oktober 2012
medicinsko-tehnične posege (oživljanje, intubacija, imobilizacija, oskrba opeklin…) za stabilizacijo pacienta in ob njegovi sreči in našem znanju nam je uspelo le-tega tudi stabilizirati. Kmalu nam je na pomoč prišla druga ekipa nujne medicinske pomoči z dvema gasilcema, skupaj s katerimi smo poškodovanca nesli v njihovo reševalno vozilo. V nadaljnjo oskrbo ga je prevzela druga ekipa, mi pa smo se odpravili na pomoč drugemu poškodovancu, ki je bil že oskrbljen, vendar hudo opečen. Slednjega smo dokončno oskrbeli, ga naložili v reševalno vozilo in krenili v ljubljanski Univerzitetni klinični Center. Predali smo ga urgentni kirurški ekipi v centralnem urgentnem bloku.
Adrenalin prične malce popuščati. Umazani, preznojeni, žejni, lačni… reševalni avto v razsulu, poln blata, prazni kovčki, komprese, blatne aparature, izpraznjene baterije, imobilizacijska oprema... skratka, pol ure čiščenja, urejanja in vrnitev nazaj v bazo. Po ureditvi reševalnega vozila in dopolnjenju manjkajoče opreme že prejmemo naslednji klic o alergični reakciji. Ponovno se namestimo v reševalno vozilo, vklopimo opozorilna sredstva in nadaljujemo z našim poslanstvom… A v mislih se pretakajo raznorazne misli, porajajo vprašanja, kaj bi lahko drugače, kaj ne, zakaj, kako itd… Koliko nam jih je uspelo rešiti? Koliko jih bo preživelo? Koliko je bilo poškodovanih? Počasi se vračajo slike opeklin poškodovancev, hudo polomljenih udov, odprtih zlomov itd. Rutina? Navada? Že vse videno? Resda smo že veliko videli in dali skozi, pa vendar se množične nesreče s toliko hudo poškodovanimi ne dogajajo vsak dan.
Njihova kompleksnost reševanja je trd oreh tako za stroko, organizacijo kot za nas same v smislu psihofizične kondicije. Na temo psihološke pomoči ekipam nujne medicinske pomoči udeleženim v hudih nesrečah še vedno ni nič urejenega. Vsak se znajde in si pomaga sam, kakor ve in zna. Še dobro, da imamo tako dobre sodelavce, da si drug drugemu pomagamo. Naša ekipa, kot tudi vse ostale, smo se maksimalno potrudili in dali vse od sebe, da smo nesrečne poškodovance oskrbeli kar se da hitro in strokovno. Pohvalili pa bi delo sprejemnih bolnišnic in osebja za profesionalnost, strokovnost in prijaznost.
Vsa zahvala gre tudi dispečerjem, ekipi helikopterske nujne medicinske pomoči www.Hnmp.info in vojaškemu helikopterju, policistom, gasilcem, civilni zaščiti, očividcem… za vso pomoč v tej tragični množični nesreči.