Iz evrope za starše najpomembnejši in najzanesljivejši vir informacij o cepivih.
Hkrati avtorji ugotavljajo, da je precepljenost proti ošpicam, mumpsu in rdečkam odvisna od znanja zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev o cepivih in cepljenju. V primerih, da je bilo znanje s tega področja pomanjkljivo, je bila precepljenost med uporabniki njihovih storitev nižja in obratno. Zanimiv je podatek iz Italije. 88 odstotkov od 156 italijanskih pediatrov je vedelo, da je cepljenje proti ošpicam vključeno v program cepljenja, samo 35 odstotkov pa jih je poznalo shemo cepljenja! V Italiji sicer rutinsko cepljenje otrok izvajajo splošni in družinski zdravniki ter pediatri.
Kako pa so na cepljenje otrok proti ošpicam, mumpsu in rdečkam v letu 2008 gledale nemške babice? Približno ena četrtina od 549 babic ni podpirala cepljenja, preko 40 odstotkov pa jih je menilo, da so ošpice pomembne za otrokov osebnostni razvoj. Več kot 10 odstotkov babic se ni strinjalo s trditvijo, da se zaradi ošpic lahko umre. Vir: Healthcare workers role in keeping MMR vaccination uptake high in Europe: a review of evidence, spletni naslov http:// www.eurosurveillance.org/ViewArticle.aspx?ArticleId=20206 Prevod in priredba: Alenka Trop Skaza E-naslov: Alenka.Skaza@zzv-ce.si
»Katastrofično leto ošpic« 2011 Z več kot 35.700 primeri je bilo v letu 2011 stanje v Evropi pri ošpicah »katastrofalno«. Tako so izjavili strokovnjaki Inštituta za virologijo Medicinske univerze Dunaj. Najbolj prizadeta je bila Francija (15.076 primerov), sledijo pa Italija, Romunija, Španija in Nemčija. Več kot 90 odstotkov infekcij je prizadelo slednje dežele. Od tega 1482 pnevmonij, 27 encefalitisov in osem smrtnih primerov – šest v Franciji ter po eden v Romuniji in Nemčiji. Tudi v Avstriji je bilo 122 primerov ošpic in se je v primerjavi z leti 2010 in 2011 približno podvojilo. Najbolj prizadet je bil Dunaj (približno
55 primerov), sledita Tirolska in Štajerska. Največ (48 primerov) je bilo pri osebah, ki niso bile cepljene; prizadeti so bili tudi otroci in dojenčki. Od cilja SZO, da bi ošpice do leta 2015 iztrebili, je Evropa še bolj oddaljena kot prej. Vir: Österreichische Ärztezeitung št. 13/14, 15. julij 2012 Prevod in priredba: Marjan Kordaš
E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si
Prepir o možganski smrti Z uvedbo umetnega predihavanja ter visokih tehnologij intenzivne medicine pred približno 40 leti so postala običajna merila za ugotavljanje smrti neuporabna. Zdaj velja po vsem svetu soglasje o nastopu smrti, ko obstoji dokaz za odpoved možganov zaradi propada tkiva. Zato je možno zaključiti intenzivno terapijo brez pravnih zapletov ter organe odvzeti brez hudih etičnih pomislekov. Zato je tem bolj presenetljivo, da se je v Nemčiji – med noveliranjem zakonodaje o odvzemu organov – ponovno razvnela čustvena debata o teh smernicah, ki so se uveljavile v zadnjih desetletjih. Nasprotniki teze o možganski smrti podtikajo, da je definicija možganske smrti namerno naravnana tako, da bi se čim lažje pridobili organi za transplantacijo. Trdijo, da je umetno predihavano telo, katerega zastoj srca se preprečuje od zunaj, živa oseba, pa četudi so njeni možgani že docela propadli, ki je praktično kar »obglavljena«, ki umetno vegetira in ki je
kljub vsem medicinskim naporom obsojena na razpadanje. Pri možgansko mrtvi osebi na noben način ni mogoče doseči stabilnega stanja – razen če gre za napačno diagnozo.
Smrt človeka je opredeljena kot ločitev duše in telesa. Seveda je to neugotovljivo. Ob tem se pri teh prepirih pozablja, da merila za ugotovitev smrti temeljijo na konvenciji, določeni s soglasjem medicinskih strokovnjakov. Zagotovo v medicinski znanosti danes ni dvoma, da je najbolj zanesljiv dokaz smrti dokaz o možganski smrti. Vir: Österreichische Ärztezeitung št. 13/14, 15. julij 2012 Prevod in priredba: Marjan Kordaš
Opomba: Članek je napisal prof. dr. J. Bonelli, specialist za interno in intenzivno medicino ter direktor Inštituta za medicinsko antropologijo in bioetiko na Dunaju. E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si Revija ISIS - Oktober 2012
25