Zavodnik
Pravica do dela Martin Bigec
Pravzaprav se mora zgoditi recesija. Šele takrat se pojavijo pogoji, ko se nekatere vrednote, do sedaj same po sebi umevne, pokažejo v polnem sijaju. Kot medicinci bi recesijo lahko primerjali tudi z obremenitvijo telesa na cikloergometru, saj se hibe, ki so še klinično tihe, izkažejo šele takrat, ko telo obremenimo. V recesiji gospodarstvo stagnira. Polnijo se zavodi za zaposlovanje in polnijo se ulice. Ljudje izgubijo delo. Izgubijo temeljno vrednoto bivanja, ustvarjanje. Človek je delovno bitje, ustvarjeno za gibanje in spreminjanje svojega okolja okrog sebe. Zagotavljanje sredstev za preživetje, varnosti svojih družin in notranjega miru. Delo samo daje vrednost, delam, torej sem. Moje delo je zame ravno tako pomembno, kot je delo kolega, soseda ali predsednika države. Z njim ustvarjamo gibalo družbe, napredek, razvoj in upanje v prihodnost. V zdravstvu je delo postalo že skoraj nebodigatreba, škodljivo, ker poveča stroške. Živo se spomnim obiska takratnega ministra za zdravje, kolega Dorjana Marušiča, ko smo ga povabili v Zdravstveni dom Radlje ob Dravi, da bi s svojo ekipo neposredno, na lastne oči in ušesa, z neposrednim kontaktom razuma ugotovil, kaj pomeni zdravstveno
varstvo in organizacija zdravstvenega varstva na najbolj oddaljenih točkah našega zdravstvenega sistema, v odročnih hribovskih krajih in oddaljenih, težko dostopnih zaselkih, kjer ni zdravnikov, ki bi lahko izvajali svoje osnovno poslanstvo: zdravili ljudi. V pogojih, kjer sem kot odgovorni delavec moral podpisovati delovne izkaze tudi po (težko prigaranih) 250 do 300 ur mesečno in včasih tudi več. Nihče si mojih kolegic in kolegov ni upal vprašati, kako to zmorejo, kdaj imajo počitek, prav sramotno pa bi bilo vprašanje: kaj pa počnete v prostem času? Ne, raje sem vsakomur segel v roko, brez besed, stisk dlani, kot: bravo, kako bi sploh brez vas?? Takrat smo v odprtem pogovoru z ministrom, brez olepševanja in rokoko besed o dostopnosti zdravstvene službe, pravici slehernega državljana Republike Sloveniji do zdravstvenih storitev, enakosti do storitev nujne medicinske pomoči, bla, bla, bla, dostopnih časih itd., torej brez vseh teh definicij, ki v takšnih demografskih pogojih odpovejo, brez temeljite pomoči in organizacije službe izven splošnih kontekstov, ki veljajo za razvajene in pomehkužene pogoje urbanih, logistično udobnih centrov, predlagali, naj ministrstvo, kot temeljni predstavnik ljudstva, odredi kader z dekretom in ga zaposli tam, kjer ga ljudje potrebujejo. Torej, na podeželju in v odročnih krajih, kjer zaradi sistema izobraževanja naših medicincev njihovo oko komaj kdaj uzre skozi špranjo priprtih vrat kakšnega »prisilnega« kroženja v času pripravništva. Naši študentje namreč udobno študirajo (brez študijskih kreditov, kot v drugih državah, kjer jih je potrebno potem vračati oziroma odslužiti) na račun davkoplačevalskega denarja, torej naših ljudi. Ali niso isti ljudje, ki so vlagali v njihovo izobraževanje, upravičeni, da se jim ta denar tudi vrne? Torej, ali nimajo pravice, da se jim zagotovijo zdravniki iz sistema, za katerega pa je v prvi vrsti odgovorno ministrstvo, vlada in seveda tudi Zdravniška zbornica? Ali se sploh sme dopustiti kar prosti izbiri in naključju, kam se bo kdo zaposlil po končanem študiju, če pa sam ni investiral v pridobljeno znanje? Naš predlog je bil, da naj bi vsak zdravnik po opravljenem strokovnem izpitu šel za dve leti pridobivat izkušnje in pilit kolegialne odnose na primarno raven ter s tem izpopolnil marsikatero prazno nišo sistema. Mogoče bi s tem sploh spoznal sistem zdravstvenega varstva, predvsem pa potrebe in stiske ljudi. Morda bi jih mnogo tam tudi ostalo. Ministrstvo, ki na osnovi mreže zdravstvenega sistema natančno pozna
Revija ISIS - Oktober 2012
121