Zdr avniki v prostem času in ne zaradi premalo morale! In logičen sklep: Spremembo bolne družbe lahko izvedejo le ljudje, ki niso podvrženi diktatu družbene morale, ki so zmožni razmišljati zunaj njenih bolnih okvirov. Kateri pa sploh so taki ljudje?
Moralni procesor psihopata in preroka Ena vrsta ljudi, ki funkcionira zunaj moralnih diktatov, so psihopati. Psihopati nimajo delujočega moralnega procesorja. Druga vrsta moralno neodvisnih ljudi so poslanci, preroki – ki so tako prepričani v neko svojo etično idejo, da jim ta zraste prek obrambnih refleksov moralnega procesorja. Tretja vrsta ljudi, ki lahko ponudijo nekaj novega, so – groza! – tujci iz urejenih družb (ki imajo svojo, neodvisno, z etiko podprto moralo). Ampak pozor, vsaka od teh vrst ljudi ima tudi svoje nevarnosti. Intervencija tujcev na primer skoraj nikoli ne pride kot prostovoljna, ampak kot nasilje – ker brezupno moralna družba tujcu nikoli ne bo prostovoljno dopustila uveljaviti spremembe.
Ker torej nikoli ne bomo prostovoljno pristali na tujce in uvoz njihove morale, se poukvarjajmo z drugo vrsto rešilnih kandidatov – s psihopati. Psihopat je človek, ki mu moralni procesor ne deluje – bodisi zaradi možganske okvare, bodisi zaradi genetske napake, bodisi zaradi ogromnih stresov v otroštvu, ki so uničili povezavo med procesorjem in tvorbo stresnih hormonov. V vsakem primeru nedelujoč moralni procesor psihopatu povzroči, da odločitev ne prilagaja svoji socialni okolici. To je največkrat zanj slabo – ker ga okolica kaznuje in izloči. Včasih pa psihopati dobijo družbeno moč – takrat postane za družbo zelo nevarno, kajti psihopat sprejema odločitve izključno na osnovi nagona po samoohranitvi – za rešitev lastnega položaja je pripravljen pognati v smrt milijon ljudi, ne da bi trenil z očesom. Smo že doživeli – mnogokrat v zgodovini. In prav to je končni test psihopata – težko ga jasno identificirate v njegovih dobrih časih, takrat je rad prijazen in treplja otroke po ličkih in podpira umetnike in socialne projekte. Ko pa mu gre za kožo, je psihopat pripravljen na poteze, ki povsem brezumno prizadenejo druge, isti otroci, ki jih je trepljal po ličkih, lahko pristanejo v
človeški mesoreznici in psihopat sploh ne bo pomislil, da je to kaj posebnega. Primeri psihopatov so znani, Hitler in Stalin sta morda najbolj opisovana v zadnjem stoletju.
Preostane nam torej še poslanec (svetnik, prerok). To je človek, ki je iz lastne glave sprocesiral tako samosvoj in od družbe odtrgan vrednostno-moralni sistem, da je popolnoma tuj obstoječemu moralnemu sistemu družbe. Tak človek na zunaj deluje zaradi svoje iskrenosti večji psiho od preračunljivega psihopata – tisto, kar se družbi zdi dobro, se njemu zdi nepomembno ali slabo; tisto, kar se družbi zdi nepomembno, se mu zdi bistveno. Moralna uravnava med prerokom in družbo ne deluje, zato družba preroka največkrat izvrže. Razen takrat, ko se družba znajde v brezizhodni situaciji in ji grozi popoln razpad ali potop.
Na žalost pa razlika med prerokom in psihopatom dolgo časa ni jasna. Prerok ima sicer občutek za potrebe drugih ljudi, in tudi vidi njihove stiske. Vendar vidi tudi rešitve, ki so daleč od družbene morale. Zato samo obupana, napol mrtva in razpadla družba sprejme take nove rešitve. In tudi to ni garancija, da bodo preroške rešitve pomagale. Opozarjam: ni nujno, da so rešitve preroka učinkovite in funkcionalne. Prerok je sicer dobronameren, vendar je tudi zmotljiv. Prerok za reševanje svoje kože ne bo nikoli neposredno poslal v smrt tisoč nedolžnih ljudi. Kar še vedno ne pomeni, da posledice preroških idej ne bodo v naslednjih desetletjih uničile stokrat več ljudi, kot bi jih bil psihopat zmožen lastnoročno poklati.
Reševanje bolne družbe je torej v vsakem primeru tvegana zoprnija, brez kančka romantike – podobno kot si iz čiščenja zamašene greznice težko naredite kakšen poseben užitek. In kot se človek pri zamašeni greznici tolče po glavi, zakaj ni pazil, kaj meče v sekret, tako se tudi mi zdaj lahko tolčemo po glavi, zakaj pri zagonu nove države nismo porabili pet minut časa ter nekaj zdrave pameti in preventivno prebrali kako lekcijo iz te preklete demokracije. Pa bi imeli zdaj mir! E-naslov: alojz.ihan@mf.uni-lj.si
Vernar (2225 m) Željko B. Jakelič
Tempus fugit! Kot ponavadi, sva se tudi letos s Tomažem dogovorila za ogled vrhov v Julijskih Alpah. Izbor gora je bil izredno težaven. Med številnimi gorami in vrhovi sva letos izbrala vrh, ki ni množično obiskan – Vernar. To je 2225 m visoka gora, ki se nahaja med Bohinjskimi vratci in Konjskim sedlom. Čeprav ob njegovem boku poteka ena najbolje obiskanih planinskih poti (pot Pokljuka–Triglav), pa Vernar le poredko dočaka obisk. S težko dostopnega vrha se odpira pogled na številne sosednje vrhove.
118
Revija ISIS - Oktober 2012
Že zelo zgodaj, bilo je nekaj čez 6. uro, sva se odpravila z Jesenic proti Mojstrani in od tam v dolino Krme, do Kovinarske koče (870 m) in do parkirišča, ki je bilo na koncu makadamske poti! Glede na vremenske pogoje in na napoved, ki je bila izredno ugodna, sva se odločno napotila proti najinemu cilju. Na poti skozi gozd sva srečala številne miši. Zakaj je letos »mišje leto«, sem prebral v pogovoru s prof. dr. Tatjano Avšič Županc, svetovno znano strokovnjakinjo za virologijo z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo. Kot pravi, je letošnje leto tako imenovano mišje leto, kakršno se pojavlja na 3 do 5 let. Letos je izjemno povečana populacija malih sesalcev, večinoma glodavcev, zaradi mile zime z malo snega in preobilja