Zdr avniki v prostem času
Preproste pesmi Tomaž Rott
Pojdi od tod s prvo jutranjo zarjo, z zadnjim večernim mrakom, pojdi s časom,ki mu ne bom vedel odhoda, samo pojdi! Tvoj glas je premočan, slišim te v vsakem koraku, vsakdanjem delu, v svoji izbi, v korakih vsake skladbe, slišim brezmejno. Samo tvoje besede mi počivajo v krvi. Pravijo mi, da sem zastrupljen. Legel sem, da bi poljubil zemljo in tebe z njo vred, ki si iz zemlje, in posejal sem kaleče seme dozorelega upanja. Zemlja je otrdela, in se odela s snežno preprogo, in otrdelo je moje telo in ni pustilo nobenih sledi. Morda ne bom več
prepoznal nove pomladi in klasja dozorelega upanja. Vem, da odveč sem v tem tvojem svetu. Rad bi ubežal mu, a v njem v razcvetu ostalo je srce. Počakaj, da se cvet v jutranji slani osuje v nepovrat. Morda boš vsaj takrat enkrat le občutila, da je ljubezen dosegljiva, nezaželena, nerazumljena v tebi sled pustila. Zakaj tajiš, da ti me ljubiš, z ljubeznijo nič ne izgubiš, je dobrotljiva, darežljiva in nežna koprneča sreča. Nikdar utrnjena naj sveča
gori za vedno, vedno redno. Zakaj tajiš, saj sreča trka na vrata tvoja. To trkanje, to ni na vratih, je bitje mojega srca, enakomerno in nemirno ob srečanjih in mislih nate. Srce se moje hrani s tvojim glasom. Tvoj molk rojeva lakote praznino in trpko bolečino. In misel nate, tvoje vse poti, kjer izgubljen sem zate med množico ljudi, podarja mi brezupje. Ljubezni tvoje zame ni, razsuta v druge je poti. Najin pogovor zadnji bil kruto je šegav. Še v bolečini
ti je obraz sijal v večni milini, radosti življenja, ki si ga vsem z veseljem darovala. Zaprte so oči v tem zadnjem spancu. In tvojo živo sliko kropijo solzne kaplje. Ne jočite, le smejte se naprej, meni bo lažja brezmejna bolečina. Smeh naj bo vaša res vsakdanja hrana in radost v licih drugim še darujte. Nikoli in nikdar ne obupujte. Naj to bo moja oporoka: življenje vredno več je, ne le joka. In popustila je vsa bolečina, ki me je vezala v vsakdanjost in nežne sanje je prekrila večna globina. E-naslov: tomaz1945@yahoo.com
»Au«-foristična tinktura
Kratki aforizmi v beli halji z geografskim poreklom Janez Tomažič
Nekoč je živel tako bedast zdravstveni politik, da so to opazili tudi drugi zdravstveni politiki. Med bolniki so priljubljeni posebno tisti kolegi, ki dajejo prednost bolniku in ne bolezni.
Nedavno je kolega predlagal, da bi se geji poročali z lezbijkami – vendar, ali niso že dovolj pretrpeli? Moja definicija starosti se ves čas spreminja. Sedaj je že blizu 60. E-naslov: janez.tomazic@kclj.si Revija ISIS - Oktober 2012
115