V SPOMIN
V spomin prof. dr. Slavku Ziherlu (1945–2012) Gorazd V. Mrevlje
Prof. dr. Slavko Ziherl, dr. med., specialist psihiatrije, višji svetnik, je umrl na dan, ko je bil rojen prof. dr. Jože Lokar, njegov prvi učitelj in mentor. Slavko je pogosto govoril, še po tudi prezgodnji in nenadni smrti prof. Lokarja, da mu je bil učitelj in mentor, tako kot vsem nam in takratni generaciji mladih psihiatrov, ki smo skupaj s Slavcem vstopali v stroko. Umrl je dan potem, ko sem na »Lokarjevih dnevih« (redne letne strokovne konference psihiatrov in pravnikov v zvezi s psihiatričnim izvedenstvom in sodno psihiatrijo) na njegovo prošnjo prebral najbrž zadnje pisanje oz. referat v njegovem izredno bogatem opusu in življenju. To besedilo hranim in ga bomo ob ustrezni priložnosti objavili njemu v spomin. Prof. Ziherl je torej vstopil v slovensko psihiatrijo pred 40 leti in leta 1976 opravil specialistični izpit. Takrat je specialistični izpit združeval preizkus znanja iz nevrologije in psihiatrije, zato je Slavko večkrat rad rekel, da je bil eden zadnjih nevropsihiatrov v Sloveniji.
Njegovo strokovno delo in zanimanje pa je bilo od samega začetka usmerjeno v psihiatrijo, in to predvsem v njen psihodinamski del. V ta del psihiatrične stroke ga je najbrž dokončno usmerilo dejstvo oziroma možnost, da je še v času specializacije leta 1974 več mesecev preživel v Veliki Britaniji na strokovnem izpopolnjevanju. Takrat se je podrobno seznanil s psihoterapijo, ki je ostajala pomemben del njegovega kliničnega dela in tudi strokovnega zanimanja. Od takrat dalje je imel psihoterapijo rad, dopolnjeval znanje na tem področju, postal izjemen strokovnjak in učitelj psihoterapije, pri tem pa se je vedno imel predvsem za psihodinamsko usmerjenega psihiatra, ki je pri svojem delu uporabljal največ metode vedenjskokognitivne terapije.
Ne spominjam se povsem dobro, v kateri enoti takrat še nastajajočega Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike v Ljubljani se je Ziherl videl, toda leta 1978 je prevzel vodstvo Oddelka za zdravljenje odvisnosti od alkohola na Škofljici. To mesto je prevzel v zelo neugodnem obdobju te ustanove, se pravi v času neprijetnih dogodkov v zvezi s suspenzom dr. Ruglja, ki je do takrat vodil to enoto. Vem, da mu ni bilo lahko, se pa ne spominjam, da bi se glede tega kdaj pritoževal in je situacijo razrešil na njemu lasten način. V času dela na Škofljici je namreč napisal še danes zelo uporabno knjigo o prepoznavi in zdravljenju odvisnosti od alkohola in postal vodilni alkoholog tistega obdobja v Sloveniji. Vsi, ki smo ga dobro poznali in z njim prijateljevali, smo vedeli za njegov nemirni duh in stalno prisotno strokovno radovednost. Pri njem nikoli ni šlo za to, da bi želel zapustiti slovensko psihiatrijo zaradi nezadovoljstva, ampak so bila njegova razmišljanja o odhodu v tujino motivirana s potrebo po razširitvi znanja, katerega je potem prinašal nazaj v Slovenijo. Po najinem skupnem »sanjarjenju«, da bi psihiatrično pot nadaljeval na Novi Zelandiji, je po propadlem poizkusu realizacije te ideje šel Slavko v letih 1992 in 1993 na Nizozemsko. Tam je opravil specialistični psihiatrični izpit v skladu z njihovimi zahtevami, se naučil njihovega jezika in postal član Nizozemskega kraljevega zdravniškega društva. Ko smo že vsi mislili, da bo tam ostal z družino, pa se je vrnil in leta 1995 postal predstojnik Centra za klinično psihiatrijo Ljubljana Polje, leta 1997 pa prvič za krajši čas
84
Revija ISIS - Avgust/september 2012