Zanimivo
Zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar pred 100 leti ustanovila slovensko gorsko reševalno službo (1912–2012) France Malešič, Zvonka Zupanič Slavec
16. junija 2012 mineva 100 let od ustanovitve slovenske Gorske reševalne službe. Njena ustanovitelja sta bila kranjska zdravnika, velika ljubitelja planin dr. Josip Tičar in dr. Jernej Demšar. Nastala je v času Tičarjevega zdravniškega dela in županovanja v Kranjski Gori. Bila je del Tujskega prometnega društva v Kranjski Gori, ki ga je prav tako ustanovil Josip Tičar. Po Tičarju so leta 1946 poimenovali dom na Vršiču, saj je bil zaslužen za njegovo gradnjo. Odprt je bil leta 1912, predstavljal pa je protiutež nemški Vossovi planinski koči na Vršiču (1).
Uvod Razvoj planinstva je k zdravnikom vse pogosteje pripeljal poškodovance z gora, zato so bili ravno zdravniki tisti, ki so spodbujali nastanek Gorske reševalne službe (dalje GRS). Dokler so gore obiskovali le domačini zaradi lova, drvarstva, paše ali nabiranja zelišč in iskanja rud, so pri nesrečah pomagali sorodniki, sovaščani in drugi. V 18. stoletju pa so se za gore začeli zanimati tudi meščani in začelo se je razvijati planinstvo. V ospredju so bili botaniki, naravoslovci in drugi občudovalci gora, nesreče pa so bile le redke.
letih pa postopno tudi rešilne postaje, katerih glavni reševalci so bili slovenski gorski vodniki.
Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (dalje SPD) z namenom približati gorski svet domačim ljudem, prav tako pa tudi z željo ohraniti slovenski značaj našega gorskega sveta. V naslednjih letih se je zgodilo nekaj planinskih nesreč, pri katerih so reševanje pomagali organizirati odborniki SPD. Vsa ta reševanja so bila večdnevna in težavna. Pri njih so sodelovali gorski vodniki, ki jim je bil to poklic, pa tudi drugi, ki pa jim je bilo težje pustiti svoje delo in opravke. Vedno bolj je kazalo, da bo potrebno reševanje ustrezneje urediti.
Hude gorske nesreče spodbudijo organizirano reševanje Dne 9. septembra 1909 si je dr. Josip Stojc, zdravnik kirurg in bakteriolog iz Ljubljane, v severni steni Škrlatice zlomil roko
Prvi znani zdravnik, ki je raziskoval naše gore, je bil Bretonec Belsazar Hacquet (1739–1815), ki se je leta 1777 povzpel na Mali Triglav in v svoji knjigi napisal prva zares uporabna navodila za hojo po gorah. Leto za njim je njegov učenec, ranocelnik Lovrenc Willomitzer (1747–1801) kot eden bohinjskih štirih srčnih mož priplezal na vrh Triglava, »prvi, odkar svet stoji«, ne le zaradi imenitnega cilja, ampak tudi, da bi pomagal v primeru nezgode (2).
Predzgodovina Gorske reševalne službe Z nadaljnjim razvojem planinstva in še posebej alpinizma je bilo v Alpah vedno več nesreč. Ni šlo več le za nesreče domačinov, pri katerih je zadostovala pomoč najbližjih. Obiskovalci gora so postajali vse bolj smeli in so raziskovali tudi vedno bolj odročne in nevarne predele gora. Nesreče so postale pogostejše. Prva gorska reševalna služba je bila ustanovljena leta 1874 v Švici. Kasneje so tudi v drugih alpskih državah po ustanovitvi planinskih organizacij postopno poskrbeli za organizirano reševanje. Na naših tleh delujoče Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DÖAV) je leta 1894 prvič pri nas organiziralo tečaj za gorske vodnike in pri tem tudi tečaj prve pomoči; v naslednjih
Trentarski gorski vodniki po reševanju dr. Josipa Stojca leta 1909 (fotoarhiv Slovenskega planinskega muzeja). Revija ISIS - Avgust/september 2012
59