iz zgodovine medicine 13. Jeza F. Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe; http://zakasnelapomlad.blogspot.com/ 14. Planina F. V italijanskih zaporih. Loški razgledi 1978: 265–79. 15. Kolar I. Literarni sprehod po Ljubljani. Jezik in slovstvo 1958; 4 (1): 16–9. 16. Šentpetrska vojašnica kot sanatorij. Slovenski narod, 1934; 67: 13. julij. 17. Jereb B. Iz zgodovine Onkološkega inštituta. Onkologija 2009; 13: 73–81. 18. http://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/osebna_izkaznica_OI.pdf
19. Posavec A, Fink A. 80 let poklicnega delovanja Reševalne postaje v Ljubljani. KC Ljubljana, oktober 2002. 20. Zupanič Slavec Z, Gaberšček S, Slavec K. The development of nuclear medicine in Slovenia and Ljubljana; half a century of nuclear medicine in Slovenia. Radiol. oncol. (Ljubljana), 2012; 46 (1): 81–8. 21. Zupanič Slavec Z. Devetdeset let Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (1919-2009). Zdrav Vestn 2009; 78 (11): 659–72. 22. Zupanič Slavec Z, Slavec K. Prva generacija medicincev na popolni Medicinski fakulteti v Ljubljani leta 1945 – ob 65-letnici vpisa. Zdrav Vestn 2011; 80 (7/8): 599–613.
E-naslov: zvonka.slavec@gmail.com
Nevropatologija na Slovenskem in v svetu
Nastopno predavanje ob izvolitvi v naziv redna profesorica Mara Popović
Nevropatologija je veja patologije, ki se ukvarja s patomorfološkimi spremembami v osrednjem in perifernem živčevju, skeletni mišici in likvorju. Začetki nevropatologije segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je italijanski anatom Camillo Golgi odprl vrata v histopatologijo živčevja, še vedno ne dovolj raziskanega sistema človeškega telesa. Camillo Golgi je iznašel metodo impregnacije živčnih celic s srebrovimi solmi v histoloških rezinah možganov. Španski anatom Santiago Ramon y Cajal je izboljšal Golgijevo metodo in uvedel še impregnacijo z zlatom, da je lahko opazoval povezave različnih predelov živčnega sistema in študiral degeneracijo in regeneracijo perifernega in osrednjega živčevja. Svoje ugotovitve je opisal v številnih člankih in monografijah, ki jih je ilustriral z mnogoštevilnimi lastnimi risbami.
Z današnjimi metodami ni veliko dodati k njegovim ugotovitvam glede histologije živčevja in patohistologije degeneracije in regeneracije perifernega in osrednjega živčevja. Golgi in Cajal sta leta 1906 delila Nobelovo nagrado za svoje dosežke (1). Še dva anatoma sta pomembno prispevala k razvoju tehnik, ki so omogočale opazovanje patoloških sprememb v živčnih celicah in zgradbo glialnih celic: Max Bielschowski je še dodatno razvil Golgijevo metodo, tako da je omogočil prikaz distrofičnih aksonov in dendritov v senilnih plakih pri Alzheimerjevi bolezni, kot tudi patološke fibrilarne vključke v perikarionu živčnih celic pri Pickovi bolezni. Del Rio Hortega je iznašel metodo za prikaz glije (1). Do druge svetovne vojne se je nevropatologija razvijala predvsem v Nemčiji, Avstriji in Švici ter se širila v Francijo, Anglijo, Italijo in Španijo. Spremembe v možganih so zanimale predvsem nevropsihiatre tega časa, ki so želeli ugotoviti, kaj se dogaja v možganih njihovih bolnikov: Alois Alzheimer, Franc Nissl, Alfons M. Jakob, J. M. Charcot, J. Dejerine, H. Obersteiner, O. Marburg, J. Greenfield so le nekateri od znanih nevrologov, ki so sistematično pregledovali možgane in ugotavljali, da je razporeditev patoloških sprememb v možganskih jedrih in funkcionalno 52
Revija ISIS - Avgust/september 2012
definiranih poteh povezana s kliničnimi znaki in simptomi (1, 2). Med svetovnima vojnama so se strokovnjaki iz ZDA prihajali v Evropo učit nevropatologijo. Po drugi svetovni vojni se je nevropatologija močno razvila tudi v ZDA in na Japonskem, v državah, ki danes pomembno prispevata k razvoju nevropatologije. K razvoju tumorske nevropatologije sta pomembno prispevala nevrokirurga Harvey Cushing in Percival Baily, slednji je bil izobražen tudi v histopatologiji možganskih tumorjev, ki sta postavila temelje klasifikaciji primarnih možganskih tumorjev (1). Kdaj se je nevropatologija pojavila na Slovenskem? Prvi nevropatološki laboratorij je ustanovil nevropsihiater Srečko Pogačar leta 1964 v kleti stare Nevrološke klinike, sočasno z ustanovitvijo laboratorija za nevrofiziologijo, pod taktirko dr. Milana Dimitrijevića. Iz Kidričevega sklada je dobil denar za nakup Zeissovega mikroskopa s fotoaparatom in mikrotoma za velike histološke rezine. Pri delu mu je pomagal laboratorijski tehnik. Srečko Pogačar se je leta 1963 izobraževal iz nevropatologije tri mesece v National Hospital Queen Square v Londonu, dva meseca na Inštitutu za nevropatologijo Poljske akademije znanosti v Varšavi in en mesec na Inštitutu možganov v Moskvi. Poleg tega se je leta 1962 eno leto učil patologijo na Inštitutu za patologijo v Ljubljani. Pregledoval je možgane in organiziral kliničnopatološke konference. Leta 1965 je Srečko Pogačar na povabilo direktorja Rhode Island Medical Centre odšel v ZDA na mesto nevropatologa. Po dveh letih se je vrnil v Ljubljano, vendar nevropatološkega laboratorija v kletnih prostorih stare Nevrološke klinike ni bilo več (3). Patolog Danilo Tavčar je začel pregledovati možgane leta 1969. Leta 1972 je ustanovil laboratorij za nevropatologijo in uvedel tekočo identifikacijsko številko za nevrokirurške biopsije in možganske sekcije. Napotke za ustanovitev laboratorija je iskal pri takrat najbolj uglednem jugoslovanskem nevropatologu, prof. Nenadu Grčeviču v Zagrebu, in pri priznanem nemškem