iz zgodovine medicine
Šentpetrska kasarna v Ljubljani Od lazareta do vojašnice, zaporov, prve slovenske onkološke ustanove in sedeža Medicinske fakultete Zvonka Zupanič Slavec
Stavba šentpetrske kasarne je bila zgrajena v 16. stoletju kot lazaret za kužne bolnike, skozi stoletja so jo prezidavali in je iz velike pritlične štirikotne stavbe postala enonadstropna, nato dvonadstropna, vse pa za potrebe vojakov habsburške monarhije. V 19. stoletju so v njej prebivali vojaki 17. pešpolka, imenovanega »Kranjski Janezi«, od tukaj so leta 1914 mladi vojaki odkorakali na srbsko in rusko fronto, stavba pa je postala vojaški zapor s svojim sodiščem, od koder so obsojene vodili na strelišča… Tudi čas med obema svetovnima vojnama je ohranjal zaporniško tradicijo in so v to dotrajano stavbo vodili predvsem politične zapornike. Neslavna tradicija se je nadaljevala med drugo svetovno vojno, ko so okupatorji sem zapirali svobodoljubne Slovence in so prav v tej stavbi med drugimi izbirali talce za Gramozno jamo itd. S koncem vojne leta 1945 in dodelitvijo stavbe Medicinski fakulteti se je njena zgodovina spremenila, še vedno pa je ostajala v duhu boja za življenja, kot med kužnimi epidemijami, ko so ljudje umirali in so jih le čez dvorišče prepeljali na šentpetrsko pokopališče… V stavbi so našli svoje mesto popolna Medicinska fakulteta, njeno vodstvo, Centralna medicinska knjižnica, predklinični inštituti, študenti s svojim Pajzlom in od 1938 ustanova za zdravljenje rakavih bolezni, ki se je leta 1946 preimenovala v Onkološki inštitut. V vsej skromnosti šentpetrskih razmer so medicinci prav tukaj osvajali predklinično znanje bazičnih predmetov in v sejni sobi dekanata slavnostno prevzemali prigarane zdravniške diplome, onkološki bolniki so iskali pomoč predanih onkologov in radioterapevtov, nuklearna medicina pa je
tukaj postavila svoje temelje. Stavba je skozi stoletja doživela vse: od stokov umirajočih kužnih bolnikov, do petja mladih vojakov na dolgem služenju vojaških rokov, zasliševanja in mučenja zapornikov, upanja in obupovanja rakavih bolnikov, fakultetnih sanj o boljšem zdravju slovenskega naroda. Stoletja stavba – kljub izjemni velikosti in pestri zgodovini – ni predstavljala ljubljanskega ponosa, novozgrajeni most (2012) pa ji bo s težkim prometom dodobra razrahljal temelje, da ne bo več varna za delo. Zato je trakt ob Ljubljanici že porušen, vzhodni, vzporeden z mostom, rušijo in jutri bo na mestu skoraj poltisočletne zdravstveno-vojaško-politične zgodovine stala nova stavba ljubljanske medicinske fakultete. Naj se iz njenih neder širi veselje in naj zveni glasen smeh, da bo prekril mračno zgodovino.
Šentpetrski lazaret Skozi sodobnejšo zgodovino so se izolirnice, lazareti in bolnišnice pogosto nahajali v velikih stavbah, ki prvotno niso bile namenjene zdravstvenemu delu. Najpogosteje se je to dogajalo ob razsajanju kužnih bolezni, ko je bilo nujno bolnike izolirati in jih premestiti čim dlje od gosto naseljenih krajev, da bi se preprečilo širjenje bolezni. Neredko so za to uporabljali prazne ali opuščene vojašnice. Tako so le-te občasno postale izolirnice za kužne ali lazareti za zdravljenje ranjencev v vojnah in podobno. Ravno nasproten primer predstavlja v Ljubljani šentpetrska vojašnica, ki je bila najprej lazaret, od leta 1945 pa je sedež ljubljanske medicinske fakultete. A ta stavba z mogočno štirikotno zasnovo in z obsežnim dvoriščnim atrijem v
Najstarejša ohranjena fotografija šentpetrske kasarne jo prikazuje v njenem veličastnem obsegu. Profesor Benedikt Franc Hermann jo pri opisu Ljubljane leta 1780 omenja med najznamenitejšimi poslopji poleg rotovža, gledališča, Gruberjeve in Zoisove palače (Potovanje po Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski, Italiji, Tirolski, Salzburški in Bavarski) (fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL). Revija ISIS - Avgust/september 2012
45