Intervju
O zdravstveni reformi – z ministrom Alojz Ihan
Zdravstveni minister mora poskrbeti za vsaj tri področja: da obstaja v državi jasen dogovor o obsegu zdravstva, ki si ga solidarno zagotavljamo davkoplačevalci, da se dogovorjen obseg zdravstva realizira v cenovno in kakovostno učinkovitem zdravstvenem sistemu in da ljudje odgovorno ravnajo s svojim zdravjem kot s svojim najpomembnejšim premoženjem. Katero od teh treh področij je v Sloveniji najbolj zanemarjeno oz. je treba na njem največ narediti? Mislim, da je dolgoročno treba najprej poudariti odgovornost ljudi za lastno zdravje. V socializmu je bil vtis, da država zastonj poskrbi za zdravje, in to je bilo slabo, ker za zdravje skrbi predvsem vsak zase. Tu je mogoče ogromno narediti, da bi ljudje v čim bolj poznih letih potrebovali zahtevnejše zdravljenje, kar bi bistveno razbremenilo zdravstveni sistem. Veliko se da doseči s pozitivnimi kampanjami za kulturo zdravega življenja. Pa je mogoče odgovornost za zdravje doseči samo s pozitivnimi kampanjami? Kaj pa ukrepi, ki učijo odgovornosti s pomočjo resnejših lekcij, na primer delnim plačevanjem zdravil, storitev, ali s sistemom refundacij zdravstvenih stroškov, da se ljudje sploh zavedo, koliko določeno zdravljenje stane? Se strinjam, da zaradi sistema, kjer je bilo vse »zastonj«, ljudje nimajo predstav o stroških, zato je to tudi vir zdravstvene lahkomiselnosti. Mislim pa, da je treba stvari spreminjati bolj s pozitivnimi ukrepi, drugače ne gre, omejitve so lahko hitro nepravične do določenih skupin ljudi. Zdravje je tudi zelo politično občutljivo področje. Vsak večji ali hitrejši ukrep, ki se lahko razume kot zmanjšanje pravic, naleti na popolno politično blokado, ker je mogoče na tem področju politikantom brez posebnega znanja vsiljevati svoje interese ne glede na dolgoročno dobrobit skupnosti in države. Podoben primer smo že imeli v pokojninski reformi. Danes bi vsem zelo koristilo, če bi jo imeli za sabo. Pomembno ali celo odločilno za delovanje zdravstvenega sistema je oblikovanje konsenza o tem, kaj ljudje želijo imeti (in prek davkov plačati) kot splošni, državljanski, solidarni zdravstveni standard. Vsega, kar razvoj zdravstva ponuja, ni mogoče plačati najbrž nikjer na svetu. Konsenz o »košarici« pa je naporen podvig celo pri bolj dialoških narodih. Če pomislim na iskanje konsenza o pokojninskem sistemu, je politika slab moderator. Vseeno mislim, da je naloga politike, da najde dokaj širok konsenz. Je pa problem naše politike velika kratkovidnost, ki vsako zdravstveno temo raje izrabi za pavšalno opozicijsko in promocijsko udrihanje kot za vsebinsko razpravo. Problem pri doseganju konsenza pa je tudi omajano javno zaupanje v racionalnost zdravstva. Vsakdanje afere o pretiranih cenah zdravil, slabih razpisih, slabo vodenih zdravstvenih investicijah, razsipnosti pri nabavah ne prispevajo k volji ljudi, da se dogovarjajo o omejevanju pravic. Ampak razprava o dvomljivi racionalnosti zdravstva ne izključuje hkratne razprave o zdravstveni košarici, oboje 34
Revija ISIS - Avgust/september 2012
je potrebno hkrati, ena bo racionalizirala zdravstvo, druga pa pričakovanja do zdravstvenega sistema. Se strinjam, razpravi se po vsebini ne izključujeta, vendar dvom v racionalnost zdravstva politično otežuje pripravljenost ljudi, da bi razmišljali o zmanjševanju svojih zdravstvenih pravic. Zato smo se pri interventnih varčevalnih ukrepih odločili, da ne posegamo v košarico pravic, bo pa velik del zdravstvene reforme v prihodnje moral potekati okoli dogovora o košarici pravic, to bo ključno. Z racionalizacijo zdravstva se vnaprej pripravljamo na ugovore o omejevanju in bolj jasnem definiranju zdravstvenih pravic. Ljudje morajo najprej verjeti, da je zdravstvo naredilo vse, da za pošteno in optimalno ceno opravlja svoj posel. Potem sledi logično vprašanje, koliko od teh kakovostnih in pošteno ocenjenih zdravstvenih storitev smo pripravljeni plačati skupaj in solidarno, koliko pa vsak zase. Do konsenza o košarici pa gotovo ne bo prišlo spontano. Tudi oblikovanje ustave je bilo treba organizirati, čeprav rečemo, da je volja ljudstva. Seveda se to ne naredi samo po sebi, to je naloga zdravstvene politike, finančna sredstva so in bodo omejena in določitev košarice je nujna. Vseeno pa ne gre samo za omejevanje, ampak za hkratno razpravo o zdravju, zdravstvu, prioritetah, življenjskem slogu, položaju in vrednotenju posameznih strok. Vse to razjasnjevanje lahko prinese še veliko več koristi za dolgoročno zdravje ljudi, kot bodo samo proračunske koristi. Vendar, če obstaja dvom v racionalnost zdravstva, je težko voditi takšno razpravo. Torej se organizacija družbene razprave o določitvi košarice pravic še ni začela. Izkušnje kažejo, da je kakršen koli poskus krčenja dosedanjih zdravstvenih pravic padel v vodo. Tudi če je šlo za zelo blage omejitve ali za zelo majhne skupine ljudi ali celo samo za organizacijske spremembe v zdravstvu, so se takoj našle zainteresirane skupine in spodbudile nezadovoljstvo, dokler ni vse ostalo po starem. To pomeni, da bomo v slovenski konsenz verjetno morali potegniti večino dosedanjih pravic in se potruditi, da jih z razpoložljivimi sredstvi v čim večji meri tudi zagotovimo. Pa ne bi za oblikovanje racionalne košarice bolje od politike in ministra, ki ga za vsak predlog omejitve že iz strankarskih motivov drugi dan križajo po vseh medijih, poskrbela zavarovalnica, ki dela v mirnejšem okolju? Zavarovalnica naj ne bi sprejemala odločitev o zdravstveni politiki, ampak samo organizira zdravstvene izvajalce, odgovornost za sistem pa nosi in mora nositi politika, ker je le-ta na koncu tudi naslovnik ugovorov in protestov. Ja, če govoriva o našem državnem zavodu, ki se malo ponesrečeno imenuje zavarovalnica, čeprav bolj kot ne razdeljuje davkoplačevalski denar. Kaj pa prave, tržne zavarovalnice, te pa so vajene postaviti človeku vprašanje, kaj pravzaprav želi in koliko je pripravljen plačati. Tudi tržna zavarovalnica mora opredeliti svojo košarico pravic. Če ta ostane ista, se naše zdravstvo pri komercialni zavarovalnici verjetno celo podraži. Če se košarica skrči, to za ljudi ne bo sprejemljivo