Forum dejstva, da je zdravnikov za potrebno delo premalo, ker v splošno zdravstvo nočejo več; da si tudi z upokojenimi zdravniki marsikdaj ne moremo ustrezno pomagati, ker tudi teh ni dovolj, pa še zbolijo kdaj ali se poškodujejo. Iz teorije in prakse vem, da pojasnjevanje tako ali tako ne omogoči razumevanja s strani drugače mislečih. Vsaj praviloma ne. Le tisti, ki stvar poznajo, pa lahko zares razumejo, za kaj gre. Drugi ne zmorejo. Je že tako. ***
Pred časom sem znova doživljala enega tistih vrhunskih užitkov, ki ga lahko ponudijo najbolj zgodnja poletna jutra: na kavču dnevne sobe me s knjigo v roki pozdravi čarobni dotik prvih sončnih žarkov. Maksima. Brala sem Pahorjevo Nekropolo. Odlomek, ki subtilno opisuje doživljanje mladega moškega ob soočanju z obrazi rabljev v minutah pred obešanjem. Ja. Danes mi tudi v podoživljanju tistega enkratnega branja uspeva najti vzgibe za uspešno zaščito pred političnimi, medijskimi in drugačnimi poskusi linčanja. Pa še nekaj. Dolgo nisem razumela svetopisemske misli o nastavljanju še drugega lica. Na podlagi svoje male merice človeške modrosti, ki se s takimi in drugačnimi izkušnjami počasi in vztrajno krepi, jo zdaj razumem.
V svojem štiriletnem mandatu direktorice sem ob delu spoznala mnogo direktorjev naših zdravstvenih domov. Tako zdravnikov kot nezdravnikov. Hvaležna sem usodi, da me je na ta način povezala z mnogimi izjemno sposobnimi, modrimi in odgovornimi ljudmi. Ljudmi, ki se z vso dušo predajajo zahtevnim izzivom razvoja primarnega zdravstva.
Za takšno delo potrebuje človek pač presežek energije. In mnogi ga imajo. Tudi sama ga imam že od nekdaj. V osnovni šoli menda nisem manjkala pri nobeni izvenšolski dejavnosti. V letu, ko začasno ni delovala glasbena šola v Logatcu, sem se dvakrat tedensko vozila z vlakom na Rakek. Od doma do vlaka in nazaj pa seveda peš. Dva kilometra v eno smer. Tudi pozimi v snegu. Avta doma nismo imeli. Pozimi pa sem bila v
sveže zapadlem snegu že od malega prva smučarka, ki je hitela na vrh Tičnice ujet sončni vzhod in takoj za tem občudovat svoje prve smučine v celcu. Vrhunsko doživetje! Kam pa sem vlagala presežek svoje energije kasneje? V številna prostovoljstva, v tečaje za učitelje smučanja, v dramski krožek »bežigrajske«, tudi v vožnjo iz Logatca v Ljubljano dvakrat tedensko že ob 5.15; da sem lahko imela klavirsko uro od 5.45 do 6.30 in sem ob 7.00 že sedela v predavalnici stare MF. Še več bi lahko naštevala. Pa bi lahko na moč podobno naštevala vsa konstruktivna vlaganja obilne ustvarjalne energije v življenjsko zakladnico znanja in humanosti tudi iz življenjskih zgodb številnih naših kolegic in kolegov. Mnogi med njimi danes še vedno neumorno sprejemajo nova in nova bremena svojega poslanstva; poslanstva zdravnika.
Pred leti mi je mož pripovedoval zanimivo zgodbo iz svojega otroštva. Kot majhen, še predšolski otrok je na polju doživel utrinek pretresljivega kmečkega vsakdana. Po ozki in kamniti poti je stopal kmet in priganjal vpreženega vola. Voz je na težavni poti zdrsnil, se prevrnil in k tlom vlekel še vola. Kaj pa se je zgodilo kmetu? Kmet je skočil k volu ... in ga začel mlatiti. Spomina na to, kako je uspelo rešiti voz, ni več. Otroški um in otroško srce pa sta ohranila nekaj drugega: spomin na takratno misel, da takšno ravnanje ni prava stvar. ***
»Alo!!! Vlečte!!! Zaslužkarji! Pokvarjenci!« »Muuuuuuu. Do kdaj pa?«
***
Orwel je prognoziral trenutek, ko naj bi vzljubili »velikega brata«.
Pričakujemo v Sloveniji trenutek, ko naj bi vzljubili »velikega kmetavza«? E-naslov: cukovi@gmail.com
Zemlja je še vedno okrogla, mar ne? In tudi vrti se... Gordana Kalan Živčec
K temu zapisu so me vzpodbudili kolegi, ki so prebirali izredno enostransko informacijo vodstva Fidesa o vlogi zbornice, o moji osebni vlogi in vlogi mojih sodelavcev iz izvršilnega odbora pri strategiji 32
Revija ISIS - Avgust/september 2012
zmanjševanja in uravnoteženja obremenitev zdravnikov, predvsem primarne ravni, kot eni ključnih usmeritev Koordinacije zdravniških organizacij. Kako