Forum
Nesramno dobro plačilo Jasna Čuk Rupnik*
Vsaka politika že po tradiciji išče krivce, da bi vanje preusmerjala oči in jezo javnosti po lastnih potrebah in čim bolj učinkovito. Tiste javnosti, ki je zaskrbljena, včasih pa že obupana zaradi trpljenja, krivic in negotovosti, ki so posledica seštevka vseh slabosti vodenja države v tistem in v preteklih časih. Zgodovina se ponavlja. Delovanje države je kot človekovo zdravje: z neprimernimi ukrepi ga lahko ogrozimo. Odsev modrosti in znanja dr. Janeza Ruglja, čigar strokovno zapuščino prav ob svojem dolgotrajnem življenjskem zorenju vse bolj cenim, je med drugim stavek: »Človeka lahko uničijo družina, šola ali politika.«
Družina me ni uničila. Nasprotno. Podarila mi je izkušnjo skromnih in poštenih, pa tudi bistrih, razgledanih in zelo delavnih ljudi, budnih in sočutnih tako za dobroto in poštenost tega sveta kot za krivice in zlaganost. Šole me niso uničile. Nasprotno. Omogočile so mi odlične izkušnje, zaradi katerih visoko cenim znanje, lastni razmislek in tudi lastna raziskovanja, ob tem pa redno preverjanje svojega dela in svojih odločitev v neprestanem ciklu rasti in vzpona kakovosti v življenju.
Tudi politika me ne bo uničila. Nasprotno. Kot mlada zdravnica splošne prakse, takrat le ena od dveh v času dopustov prisotnih zdravnikov, sem pred več kot tridesetimi leti nekega avgusta preživela v »stalni pripravljenosti« še šestnajst noči; to je dobra polovica meseca; to sta več kot dva tedna po sedem noči in ob tem še trije polni vikendi; to je tudi šest sobot in nedelj skupaj. In vse to poleg redne dnevne ambulante in z njo povezane redne dnevne urgence. Takrat mojega osebnega dohodka ni obravnavala slovenska javnost.
Se je pa začel moj mož pospešeno soočati s pogostimi službenimi odsotnostmi svoje žene in te so v najinem odnosu postale stalnica. Otrok takrat še nisva imela.
Po selitvi v Ljubljano sem začela živeti oddaljena od zdravstvenega doma dobrih 30 in ne več le 2 km. Pa se je moja »stalna pripravljenost« kar lepo nadaljevala.
V času »stalne pripravljenosti« bi lahko bila na svojem domu v Ljubljani, saj je Ministrstvo za zdravstvo izdalo mnenje, da »stalno pripravljenost« lahko izvajam * Direktorica ZD Logatec
kar od doma, če lahko z osebnim vozilom pridem do pacienta v roku pol ure. Vse v skladu s pravili stroke. Ja, do nekaterih bi morda res prišla tako hitro; če bi le drzneje pritisnila na plin. Pa sem po razmisleku in posvetu z možem za lokacijo »stalne pripravljenosti« raje izbrala kar zdravstveni dom. V svoji predanosti stroki sem pač menila, da neke res ustrezno hitre pomoči bolni in poškodovani na tak način od mene pač ne bi dobili. Ure nočnega počitka mi je takrat nudil majhen, trd dvosed v tajništvu, kjer sta čez dan precej tobaka pokadila tajnica in direktor – nezdravnik. Z njima pa še vsi tisti, ki so v tajništvo prišli tudi le na kratek »čik«.
Nastopil je čas specializacije in rojevanja otrok. Drugi otrok je med porodom zamrl: že zgodaj v nosečnosti je nastopil delni odstop prenizko ležeče posteljice, ko sem na njivi pobirala krompir. Mesec in pol je otrok še uspeval vegetirati v meni, jaz pa sem kot specializantka pediatrije ves čas redno hodila na delo. Občasno z bolečinami in otekanjem nog, pa kaj!? Delo mora biti opravljeno! Ob popoldnevih in večerih sva z možem študirala, jaz za specializacijo, on za magisterij in ob tem skrbela za še ne enoletno hčerko in dom. Sama. Brez pomoči staršev. No, kakorkoli, tistih zahiranih in negibnih 1.700 gramov so zdravniki uspešno reanimirali in danes je Jure že odrasel in »še kako živ«!
Po štiriletni specializaciji in treh vmesnih »porodniških« so bili v našem zdravstvenem domu zaposleni že nekateri novi zdravniki, saj je število prebivalcev že močno naraslo. Zato so se moje odsotnosti od doma kot »stalna pripravljenost« pojavljale manj pogosto. Ne več kar po sedem noči v tednu in ves pripadajoči vikend, ampak le še po eno ali dve noči na teden in le še vsako četrto ali peto soboto in nedeljo. Vse to seveda poleg rednega dela v torek in četrtek popoldne. Tudi plačilo za to delo je postopno pridobilo vrednost »dežurstva«. Otroke sem takrat uspela pocrkljati v petek zvečer, se z njimi pogovorila in jim kaj prebrala, znova pa smo se objeli v ponedeljek popoldne. Torej dva dni in pol, kar tretjino tedna, samo z očetom. Občasno pa za kak teden pri moževih starših na Krasu. Moja starša sta bila takrat že dolgo mrtva. Hja, so pa najini otroci morda prav zaradi mojih odsotnosti zrasli v tako samostojne, odgovorne in samosvoje ljudi?!
Pojasnjevati razloge za nadurno delo med slovenskimi zdravnicami in zdravniki presega dojemanje realnosti tistih oseb, ki teh razlogov ne poznajo. Ne poznajo Revija ISIS - Avgust/september 2012
31