Forum in desetine milijonov za razpise in projekte, informatizacija pa ne pride nikamor, ker so vsi nezainteresirani razen računalničarjev, pa še ti samo do točke, ko zmagajo na tem ali onem razpisu in si zagotovijo denar. Potem pa se v praksi izkaže, da je vsaka bolnišnica in zdravstveni dom država zase, večina dokumentov nima v e-obliki, kjer jih imajo, pa njihovi e-lokalci skrbijo, da stvari niso povezljive, čeprav bi jih vsak Jure iz 3. letnika računalništva znal povezati v dveh urah. Zato je informatizacija zdravstva precej nemogoč
projekt, dokler ga vodi ministrstvo, ki se mu lahko vsi režijo in delajo po svoje, ker pač ni več Mačka in Zemljariča. V resnici pa je to projekt za zavarovalnico, ker ima samo zavarovalnica vzvode, ki bi prisilili zdravstvene zavode k resnosti in bi se kar sami začeli povezovati, če bi jim grozila ukinitev plačil. To pa je neprecenljivo. Ampak kaj ko pri nas politika misli, da mora vse imeti v rokah, čeprav s tistim ne zna in ne zmore kaj pametnega narediti. E-naslov: alojz.ihan@mf.uni-lj.si
Zakaj ugaša projekt izvajanja protetične ortopedske dejavnosti v Splošni bolnišnici dr. J. Potrča Ptuj Teodor Pevec
Pisalo se je leto 2008, ko je takrat sorazmerno nov direktor bolnišnice Robert Čeh, dr. med., prišel iz Ljubljane z idejo, da bi na Ptuju začeli izvajati primarno protetiko kolka in kolena. Ideja je bila menda dana izvirno od bivšega ministra za zdravje, Dorijana Marušiča, dr. med., ki je imel očitno željo zmanjšati čakalne vrste na ortopedskih programih, hkrati pa je tudi g. Ceglar z ZZZS prikazal finančni izkoristek tovrstnega programa. Sam sem bil, kot predstojnik kirurškega oddelka, ki naj bi prevzel celotno izvedbo, zadolžen za izvedbo. Jasno, da sem videl številne težave; tudi zato, ker sem jih predstavil pred navdušenjem nad samo idejo, sem takrat pol leta preživel v nemilosti direktorja, kar pa na sam projekt ni vplivalo.
Treba je seveda takoj dodati, da ptujska bolnišnica v tistem času ni imela zaposlenega nobenega ortopeda, se pravi, da se je bilo treba povezati z ortopedi iz mariborske bolnišnice. Slavko Kramberger, dr. med., takratni predstojnik ortopedskega oddelka, je imel načrt, da bi svoj oddelek, terciarno ustanovo, razbremenil primarne protetike, ker je vedel, da njegov oddelek potrebuje prostor in energijo za zahtevnejše reči, ki mu jih takrat očitno ni primanjkovalo. Tako so bili vključeni v projekt ortopedi Andrej Moličnik, Tomaž Tomažič, Tomaž Brodnik, Slavko Kramberger. Kirurgi na našem oddelku so se zelo pozitivno odzvali na izziv, saj mi ni znan noben primer, da bi se specialisti neke stroke intenzivno in kakovostno posvetili delu povsem druge stroke. Tako je nastal model, ki je zame
še vedno edinstven in ne glede na vse kritike pomeni model, ki bi ga slovensko zdravstvo moralo uporabljati.
Jasno, da nismo imeli niti instrumentarija, instrumentarke so se morale s pomočjo mariborskih kolegic in kolega naučiti povsem novih znanj. Sestre na oddelku, intenzivna enota (ki je takoj naredila polintenzivno na kirurškem oddelku), fizioterapija, rtg-oddelek (inženirji), transfuzija, vsi ti so bili vključeni v projekt. Bolnike sprejemamo ob petkih, jih operiramo v soboto, naslednjo skupino pa sprejmemo v nedeljo in jih operiramo v ponedeljek. Ob sobotah se naredi štiri ali pet operacij, v ponedeljek tri. Praktično celoten tim izvede vse operacije v prostem času. Vsi bolniki so pred operacijo popolnoma obravnavani v anesteziološki službi, tudi prvi dan preživijo pod neprestanim nadzorom. Operativni tim sestavljata dva ortopeda, kirurg z oddelka, ki potem ves teden skrbi za te bolnike in je v povezavi z ortopedom – operaterjem. Anesteziološka ekipa je v celoti »ptujska«, instrumentirajo tri instrumentarke, od tega ena skrbi za hiter pretok instrumentarija, saj sicer ne bi mogli npr. ob sobotah do 16. ure narediti pet protez. Od začetka je bilo seveda veliko privajanja. Združili smo dva svetova, mariborskega in ptujskega, svetova, ki sta bila do tega projekta nezdružljiva; spominjam se, kolikokrat smo šli skupaj po omarah in preverjali, ali imamo na zalogi res vse, kar bi utegnili potrebovati. Sedaj lahko rečem,
Revija ISIS - Avgust/september 2012
29