Iz evrope
Reforma plač v Vorarlbergu: Konkurenca s strani sosedov V deželi Vorarlberg zaslužijo bolnišnični zdravniki komaj pol toliko kot v vzhodni Švici. V južni Nemčiji so zdravniške plače do 30 odstotkov višje kot v Vorarlbergu. Da bi bili konkurenčni – tako meni Zdravniška zbornica v Vorarlbergu – je nujno prilagoditi tudi plače.
Te plačne razlike je dokazala raziskava, ki jo je po naročilu Zdravniške zbornice Vorarlberg izvedlo svetovalno podjetje KPMG. Študija naj bi zajela podatke iz leta 2011. Bruto plača (dohodek) se je normiral na 40-urni tedenski delovnik ter na 14 mesečnih dohodkov. Druge razlike, kot npr. pribitki k plači zaradi nočnega dela, so se popravile tako, da se je dosegla primerljivost. Pri turnusnih zdravnikih (stažistih) je tendenca enaka kot pri specialistih, starih od 35 do 55 let. V primerjavi s Vorarlbergom so fiksne plače (Fixgehälter) v povprečju v Nemčiji višje za 30 odstotkov, v vzhodni Švici pa višje do 110 odstotkov. Za specialista, starega 35 let, to pomeni, da je njegova fiksna plača v Vorarlbergu približno 4.200 EUR, medtem ko njegov kolega v južni Nemčiji zasluži skoraj 6.000 EUR, v vzhodni Švici pa celo skoraj 7.400 EUR. Po tej raziskavi veljajo podobne razlike tudi za letne plače.
Turnusni zdravnik v 2. letu izobraževanja tako v Vorarlbergu zasluži skoraj 39.000 EUR/leto. V južni Nemčiji 52.100 EUR/ leto ter v vzhodni Švici 80.200 EUR/leto.
Za specialiste, mlajše od 45 let, velja takole: v vzhodni Švici 139.700 EUR/leto, v južni Nemčiji 98.800 EUR/leto, kar je bistveno več kot v Vorarlbergu (73.400 EUR/leto).
Za specialista, starega 55 let, velja takole: v vzhodni Švici 154.000 EUR/leto, v južni Nemčiji 98.800 EUR/leto ter v Vorarlbergu 82.700 EUR/leto.
Enaka slika velja za turnusne zdravnike v 4. letu izobraževanja ter za specialiste v starosti 35 let. Zdaj se pojavi vprašanje, zakaj zdravnice in zdravniki ostajajo v Vorarlbergu, namesto da bi odšli v bližnje zamejstvo? No, mnogi namreč počnejo prav to: izselijo se. Po drugi strani pa je delovno mesto v Vorarlbergu za tujce nezanimivo zaradi prenizke plače. Če naj v Vorarlbergu ohranijo visoko kakovost bolnišniške medicinske oskrbe tudi v prihodnje, je treba prilagoditi plače in izboljšati delovne razmere. Vir: Österreichische Ärztezeitung št. 10, 25. maj 2012 Prevod in priredba: Marjan Kordaš
Opomba: Vse – za naše razmere zavidljivo visoke in hkrati nedosegljive – številke sem večkrat preveril. Vsem, ki jih zanima, kako v posameznih avstrijskih deželah rešujejo zvezo med plačami zdravnikov ter kakovostjo medicinske oskrbe, svetujem, naj preberejo ves članek.
Kako dolgo še? Harald Mayer, 2. podpredsednik Avstrijske zdravniške zbornice Če smo v nevarnosti, če nas je strah, če delamo pod pritiskom, se v teh razmerah postavi vprašanje, namreč, kako dolgo bo to stanje še trajalo.
Prilagojeno na delovne razmere v avstrijskih bolnišnicah bi to lahko oblikovali takole: Kako dolgo bodo avstrijske bolnišniške zdravnice in zdravniki še prenašali, da dan za dnem ambulante preplavljajo pacienti z medicinskimi problemi, ki bi se brez nadaljnjega lahko oskrbeli v koncesionarskem področju? Tisti, ki so politično odgovorni, ne bodo prišli do tega, da bi se – vsaj enkrat – spopadli z delovnimi razmerami v naših bolnišnicah. Saj ne gre le za prenapolnjene ambulante; gre vendar za temeljne zadeve, kot so vzdrževanje zakonsko predpisanega maksimuma delovnega časa. Tako je bila npr. pred nedavnim javna bolnišnica obsojena na denarno kazen več kot 30.000 EUR, ker so zdravnice in zdravniki delali več kot dovoljenih 72 ur na teden. Zdaj imamo lahko izhodišče, da je odgovornim znano stanje, da ni mogoče upoštevati zgornje meje delovnika. In imamo izhodišče, da pač to (stanje odgovorni) molče sprejemajo.
Če od politikov vedno znova slišimo, kako pomembna je ustrezna kvalifikacija, motivacija ter plača mladih učiteljev v Avstriji, da je treba
hitro in obsežno popraviti njihove delovne pogoje, se torej ob tem sprašujem: In za kaj (drugega) gre pri dejavnosti zdravnic in zdravnikov? Gre za zdravje ljudi in ne nazadnje za življenje – nič več in nič manj. Že samo zato je nevzdržno, da leta 2012 še vedno govorimo, da je 25-urni delovnik maksimum, ki ga lahko kot trajno obremenitev naložimo bolnišniški zdravnici ali zdravniku. Dodaten, še vedno nerazrešen problem je, da še vedno nimamo ustreznih modelov za delno zaposlitev. Pogled v statistike o zaposlenosti nam pokaže tisto, kar se je napovedovalo že pred leti: medicina je že zdavnaj postala ženska. Nimamo modelov, kako bi lahko ženske opravljale svoj poklic brez polnega delovnega časa. Največji izziv pa je, tako domnevam, kako narediti, da bo poklic bolnišniškega zdravnika spet postal privlačen.
Zavzetosti bolnišniških zdravnic in zdravnikov se moramo zahvaliti, da bolnišniški sistem še vedno deluje. Vprašanje pa je: Kako dolgo še? Vir: Österreichische Ärztezeitung št. 10, 25. maj 2012 Prevod in priredba: Marjan Kordaš
Revija ISIS - Avgust/september 2012
15