Zdr avniki v prostem času
Laos
Nadja Khalil Laos je država, ki prevzame s sproščujočo energijo, kraj, kjer domačini (še) niso postali pretirano željni popotnikov in njihovih polnih denarnic in kjer skoraj na vsakem koraku lahko uživaš lepote pristnega življenja. Ljudje živijo v pomanjkanju, a razveselijo popotnika s prešernimi nasmehi na obrazih in iskrenimi pozdravi.
Sabaai-dii, sabai-dii, vpijejo mladi in stari in prav otroško pozdravljajo mimoidoče, pa naj gra za domačine ali turiste. Država je preživela najsilovitejše bombardiranje v zgodovini človeštva (med vietnamsko vojno je bilo nanjo odvrženih preko 260 milijonov bomb), sedaj pa končno uživa svoj mir. Kot navdušena popotnica z le nekaj potovalnimi izkušnjami, a z velikimi pričakovanji, sem se med potovanjem po jugovzhodni Aziji po spletu naključij in različnih interesov iz Vietnama v Laos podala popolnoma sama.
Moje potovanje se je začelo v Luang Prabangu, mestu, vpisanem na seznam Unescove svetovne dediščine. Je izredno prikupno mestece na severu države, katerega posebna zanimivost so menihi. V zgodnjih jutranjih urah, ko vzhaja sonce, se namreč mesto obarva oranžno; ulice se napolnijo z menihi, ki zaviti v blago oranžne barve, bosih nog drug za drugim skrajno resno korakajo in prosijo miloščine. Dobijo jo največkrat v obliki lepljivega riža, darove pa je potrebno dati prav na poseben način: kleče, ponižno in brez dotikanja njihovih rok ali drugih delov telesa. Zvečer se največja mestna ulica, po kateri se je čez dan odvijal promet, spremeni v tržnico. Na njej se na malih mizicah ali pa še pogosteje kar na pogrnjenih tleh prodajajo spominki, oblačila in drugo, pa tudi nabor kulinarike je neverjetno pester – za samo en ameriški dolar se tudi najbolj strastni mesojedci lahko najedo do sitega. Najbolj razširjene jedi so juha z rezanci in po želji Otroci so večinoma nasmejani in se nadvse radi nastavljajo z dodatkom govedine, piščanca ali tofuja. Domačini pojedo fotografskemu objektivu. precej rezancev z zelenjavo, navadnim rižem, ribami, ali pa kot prilogo uporabijo lepljivi riž. Recept je enostaven: odlepi ga nekaj iz posode, zvij v kroglico, pomoči v omako, pojej in so cene nizke in prodajalci siromašni, zaradi česar pravzaprav si oblizni prste. Lepljivi riž pa ni le izjemno okusna in zabavna izgubiš voljo za barantanje. priloga, znano je, da so ga dodajali k malti pri gradnji kitajskega Kdor si želi doživeti divjino in prvinska plemena, zagotovo zidu, kar naj bi bilo bistvo njegove trdnosti ter vzdržljivosti! obišče Luang Namtha, provinco na skrajnem severu države. Ker Kar me je presenetilo v primerjavi z Vietnamom, iz katerega so za Laosa značilne slabo prevozne ceste, ki se v deževni dobi sem ravno prišla, je bilo, da ljudje v Laosu niso željni baranpredvsem na severu države sprevržejo v blatne kopeli, tako da tanja. Večinoma se držijo prvotno postavljene cene in jo včasih se avtobusi na tako pot niti ne odpravijo, so na skrajnem severu nejevoljno le malo spustijo. Sprva sem ceno nekajkrat ponosv tem času številni kraji dobesedno odrezani od drugega dela no zavrnila ter že odkorakala stran, prepričana, da mi bodo države ter dostopni samo preko Kitajske, kar pa je za večino tako ponudili nižjo. Hitro sem se naučila, da v Laosu s takim popotnikov preveč zamudno. Tudi meni je načrt o odhodu v odnosom, s katerim bi blestela v arabskem svetu ter preostalih severni del žal prekrižalo deževje, ki se je takrat razširilo po tem državah JV Azije, nisem prišla nikamor. Brezbrižni Laožan delu države, zato sem se morala pomakniti navzdol. je ob mojemu izmišljevanju le zamahnil z roko in se posvetil Moj naslednji cilj je bil Vang Vieng. Kraj je med mladimi ponaprej svojemu opoldanskemu dremežu. Resnici na ljubo pa potniki znan predvsem po tubingu (spust po reki v napihnjeni Revija ISIS - Julij 2012
97