Zdr avniki v prostem času
Od gera do gera – poletno pešačenje po mongolskem Altaju Stanka Jelenc
Bilo je poleti v Mongoliji, na njenem skrajnem zahodu. Od glavnega mesta Ulan Batorja nas je ločilo 1.400 kilometrov, tri ure letenja po zraku ali šest dni napornega potovanja po prašnih kolovozih in razmočenih poteh.
Travnata stepa se je raztezala na vse strani in se končala tam nekje na obzorju, le na eni strani se je na njen rob obesil venec zasneženih gora. Imela sem občutek, kot da gledam v neskončnost. Podobno se verjetno počuti mornar na odprtem morju.
Ena sama neskončna ravnina, kamorkoli seže oko Bili smo na visoki planoti mongolskega Altaja, ki se razteza čez mejo naprej v Rusijo. Pet ljudi. Šofer Erdžika, 28 let, poročen, ima enega otroka. Sem gor nas je pripeljal iz osem ur oddaljenega mesta Olgi, z ruskim džipom, malim kombijem sivkaste barve, verjetno še iz Stalinovih časov, meni se je zdelo kot zaporniško vozilo. Z nami je bila Jeika, luštna 26-letna učiteljica kemije, samska, ki je poleti želela kak dolar zaslužiti s kuhanjem na trekingih. Achuka je bila še najstnica, prava lepotica s črnimi dolgimi lasmi, edina, ki je govorila angleško, in to z močnim ameriškim naglasom. Bila je naša »vodička«, čeprav je bila v teh krajih prvič, z vodenjem ni imela izkušenj in ni imela pojma, kam gremo. Naslednje dopoldne sta vsak na svojem konju prijahala Tauekel in njegov sin Batirbek, za njima pa sta leno stopicali dve ogromni kameli. »Bzzzz!« je zarohnelo, ko nas je obdala množica več tisočih komarjev, ki so bili redni prebivalci okolice jezera Dayan. »Altai music, altajska muzika!« smo jo poimenovali. »OK, OK!« se je navihano režal Erdžika, s široko razprostrtimi rokami, ki mu je ženska družba kar prav prišla in se mu ni prav nič mudilo nazaj v dolino.
Zdelo se mi je, da je celo Bog pozabil na to pokrajino, kajti med nebom in zemljo ni bilo nič. NIČ, zapisano z velikimi črkami.
»Pridite na čaj!« nas vabi mala deklica.
Zasneženi vrhovi gorovja Tavan Bogd. Revija ISIS - Julij 2012
93