Zdr avniki v prostem času
Jezero Bunyonyi Franci Bečan
Jutranje meglice med otočki in strma, terasasto obdelana zelena pobočja okolnih hribov so nas spremljala, ko smo v malem, že luščečem se lesenem čolnu pluli proti severu jezera Bunyonyi. Sem in tja je izza otočka neslišno pridrsel drevak z dvema ali več črnci, ki so nam prijazno pomahali. Drevaki, izdolbeni iz debla afriškega evkaliptusa, so edino prevozno sredstvo med devetindvajsetimi otočki, v njih črnci plemena Bakige prevažajo otroke, sladki krompir, sladkorni trs, matoke in razno tropsko sadje.
Potovali smo iz osrčja Ugande, iz nacionalnega parka Queen Elisabeth proti jugu, proti ugandsko-ruandski meji. Travnata savana je postopoma prehajala v tropski deževni gozd. Jezero Bunyonyi leži na višini dva tisoč metrov, dolgo 25 kilometrov in široko 7 kilometrov je posejano z otočki in izjemno globoko, devetsto metrov. Beseda »bunyonyi« pomeni prostor z veliko pticami«. V jezeru živi kot dlan velika riba z oklepom.
Zapluli smo v manjši zaliv, poln belo cvetočih lokvanju podobnih vodnih rastlin, trstičja in papirusa. Sonce je bilo že močno in hoja v strmem travnatem pobočju nas je dodobra oznojila. Steza se je počasi vzravnala in nasproti so nam pritekli prvi črni otroci. Prišli smo v pigmejsko vas. Pigmejci so črni ljudje, ki so živeli v ekvatorialnem deževnem pragozdu, so nižje rasti, pod 150 cm, ukvarjali so se z lovom in nabiralništvom. Zaradi krčenja gozdov in z nastajanjem nacionalnih parkov, kjer danes živijo ogrožene gorske gorile, jih je država brez posvetovanja, privolitve in nadomestila izgnala
Britanci so leta 1908 našli tu živeče pleme Bakiga v obupnih razmerah, kar je bilo posledica desetletij nepretrganega bojevanja, ropov in plenjenja z vseh strani, epidemij bolezni, lakote in vdorov kobilic. Občasne nasilne upore Bakig proti britanski nadvladi so običajno spodbujali verski kulti, zato se je britanska administracija trudila zatreti celotno tradicionalno religijo. Danes so Bakige v večini katoliki in anglikanci.
»Akampene, otok kazni,« nam je v jeziku rukiga povedal Robert, črnec iz vasice Kyevu na obali jezera, ki je vozil naš čoln, in pokazal mali otoček z enim samim drevesom. »Devištvo je bilo med Bakigami zelo pomembno. Neporočena, noseča dekleta so izgnali na ta otok, kjer so zaradi lakote ali med poskusom plavanja na celino umrle,« je nadaljeval v polomljeni angleščini. »Dekleta je lahko rešil le odrasel moški, ki ni imel dovolj krav, da bi se poročil. Prakso so opustili v prvi polovici 20. stoletja.«
Drevaki iz debla afriškega evkaliptusa so za črnce plemena Bakiga edino prevozno sredstvo med 29 otočki jezera Bunyonyi.
Na terasastih bregovih so črnke, v živobarvnih oblačilih, sklonjene, nekatere z dojenčki na hrbtih, kopale težko rdečo zemljo. Med grmi maniok, med zaplatami fižola, krompirja in v senci bananovcev so se v opoldanskem soncu motovilili mali črnčki.
»Njuyeera, Sharpov otok,« nam je Robert pokazal otoček z razpadajočo, nekoč razkošno vilo, prekrito z divje rastočim tropskim drevjem. »Tu je živel doktor Leonard Sharp, škotski zdravnik, ko je leta 1921 prišel v Ugando. In tam je Bwama.« Pogled je usmeril proti velikemu otoku z evkaliptusovim gozdom in dolgimi belimi zidanimi zgradbami. »Na Bwami je doktor Sharp zgradil bolnišnico za gobavce. Kolonija gobavcev je bila na otoku od leta 1929 do leta 1969, v času največje zasedenosti je bilo na otoku pet tisoč gobavcev iz celotne vzhodne Afrike. Ljubiteljsko se je ukvarjal z botaniko, iz Evrope je pripeljal sadike različnih dreves in rastlin ter jih posadil okoli svojega doma. V zgradbah bivše bolnišnice je danes osnovna in srednja šola za otroke z jezera, otroci tu živijo, nekatere pa vsak dan pripeljejo v drevakih.«
Pigmejci ljudstva Batwa so se ustalili na obali jezera Bunyonyi.
Revija ISIS - Julij 2012
91