S knjižne police
Martin Pollack: Warum wurden die Stanislaws erschossen? Reportagen (Zakaj sta bila Stanislava ustreljena? Reportaže) Paul Zsolnay Verlag, Dunaj, 2008, 229 str. To je že moja četrta prebrana Pollackova knjiga. Pravzaprav peta; prva in edina tega avtorja, ki je bila prevedena v slovenščino, Smrt v bunkerju – Poročilo o mojem očetu (Slovenska matica, Ljubljana, 2005), me je tako pretresla, da sem takoj nato prebral tudi nemški izvirnik (Der Tote im Bunker – Bericht über meinen Vater); štejem jo kot peto knjigo tega avtorja. Kot povedano v naslovu, gre za knjižno zbirko reportaž, napisanih približno med leti 1982 in 2007. Večinoma obravnavajo vzhodno, nekaj malega tudi jugovzhodno Evropo. Med reportažami je nekaj vložkov, pravzaprav faksimilov dokumentov (npr. Entjudung – Razjudenje) ali prepisov uradnih listin iz let po koncu druge svetovne vojne (npr. Zigeunerangelegenheit I, II, III, IV – Ciganska zadeva I, II, III, IV), ki brez komentarja opisujejo krute usode posameznih Judov in Romov. Za informacijo o raznoliki, pa hkrati vendar enotni tematiki knjige se mi zdi vredno povzeti jo:
Reportaže se sicer nekajkrat dotaknejo tudi nas in naših krajev, dve zelo zgodnji pa sta v celoti namenjeni nam. Prva, Titos verstoßene Enkel – New Wave in Ljubljana (Titovi izobčeni vnuki – New Wave v Ljubljani, 1984) opisuje nastanek skupine Laibach. Začne se v Trbovljah pri ribniku s krmljenjem krapov s slanimi paličicami. Nekje v sredi se skoraj ganljivo bere, kako je Pollack s polomljeno slovenščino (...in stockendem Slowenisch...) v knjigarni iskal in končno našel zadevni izvod Nove revije, v kateri Taras Kermavner hvali Laibachovce. Konča pa se z opisom koncerta, v katerega so bile vključene pornografske projekcije med predvajanjem Titovega govora. Druga, Schwule in Ljubljana (Pedri v Ljubljani, 1985) obravnava prvi gejevski festival, ki ga je organiziral ŠKUC. Nenavadno se mi zdi, da Pollack uporablja slabšalni izraz Schwule oz. schwul, a očitno ga je bolj kot pedre zanimal odziv, pravzaprav neodziv takratne slovenske socialistične samoupravne politike na precej izzivalno druženje homoseksualcev... Ne vem, kako bi oba zapisa dojel mlajši bralec; jaz, ki se tega obdobja dobro spominjam, pa sem dobesedno podoživel moreče občutke tistega časa. A četudi sta oba zapisa formalno reportaži, se že kaže Pollackov bolj literaren pristop. Na ovitku knjige je zapis enega od recenzentov, da je Pollack »... mojster novinarske literature ter literarnega novinarstva«. Četudi Pollack svoje izhodišče opiše v predgovoru, pa bralec spozna pravi vzrok zanj v prvem zapisu, Unheimliche Normalität
(Srhljiva normalnost, 2005). V nekem smislu gre za opis njegove razklanosti v odnosu do svojega deda. Ki je odraščal v Sloveniji, v Laškem, ki je tam deloval kot odvetnik in bil strasten lovec z loviščem v Kočevskem rogu. O gozdovih in medvedih in volkovih je svojemu vnuku pripovedoval tako, da mu je od groze in hkrati občudovanja junaškega deda zastajal dih. In tako je vnuk razmeroma pozno spoznal, da je ded pravzaprav že star in slaboten človek, pa vendar še vedno zagrizen nacist. Zato je bil po drugi svetovni vojni nekaj časa zaprt. A četudi je ded kot odvetnik aktivno sodeloval v »postopkih arizacije judovskih podjetij«, se je vseskozi imel za nedolžnega. Na reportažo – ki se hkrati bere skoraj kot napeta kriminalka – še najbolj spominja Pollackov zapis Jäger und Gejagter. Das Überleben der SS-Nr. 107.136 (Lovec in lovljenec. Preživetje SS-št. 107.136). Sprva je to opis, kako so po koncu druge svetovne vojne Poljaki na vse kriplje iskali SS-Obersturmbannführerja Rolf-Heinza Höppnerja. Bil je specialist za izseljevanje in je v juniju 1941 organiziral izseljevanje Slovencev s spodnje Štajerske v Srbijo. Tu si je nabral takšne izkušnje, da jih je nekaj pozneje izvajal na Poljskem. Seveda takšne vrste, da se je znašel na seznamu vojnih zločincev. Na procesu v Nürnbergu leta 1946 je nastopil kot priča, leta 1947 je bil izročen Poljski in leta 1949 za las ušel smrtni kazni. Obsojen na dosmrtno ječo, a je bil leta 1956 pomiloščen, izpuščen in se je vrnil v Nemčijo. No, Pollack je Höppnerja poiskal in večji del tega zapisa (1982) je pogovor z njim, ki je zdaj starejši in uglajen gospod. Od katerega pa Pollack seveda ne more zvedeti, kako Höppner zdaj vidi in ocenjuje svoje (zločinsko) delovanje nekoč.
Najbolj literarna, po moji oceni mojstrovina, je Bildergeschichte – Fotografische Fundstücke (Slikovne zgodba – fotografske najdbe; 2007). Najprej opis, kako je avtor v nekem dunajskem antikvariatu našel zbirko fotografij neznanega avtorja in izvora ter jo kupil, nato pa analiza – fotografije so seveda ponatisnjene med besedilom – kdo je bil fotograf, kje in kdaj so bile slike posnete, kdo so ljudje na slikah in kakšno zgodbo bi bilo mogoče povedati o njih. Posebno mnogo se avtor ukvarja z vprašanjem, zakaj imajo vsi dečki na glavah čepice, ki jih avtor poimenuje kot »pokrivalo« (Kopfbedeckung), in po dolgem raziskovanju dožene, da je deška glava pokrita s »pokrivalom« zato, da se lahko ob pozdravu sname. Da brez pokrivala ni mogoče pozdraviti. Koga? Fotografa? Nacističnega vojaka, častnika, uradnika? Ki Revija ISIS - Julij 2012
69