Medicina
10. kongres Europad Jasna Čuk Rupnik
V organizaciji tega odličnega srečanja so se tokrat izkazali Španci – Inštitut za nevropsihiatrijo in odvisnosti Avtonomne univerze iz Barcelone. Predsednik Europian Opiate Addiction Treatment Association (Europad), profesor psihiatrije Icro Maremmani z oddelka za nevroznanost Univerzitetne bolnišnice »Santa Chiara« v Pisi, je uspel z ustvarjalno skupino mladih znanstvenikov oblikovati številne pomembne raziskave v podporo medicini odvisnosti, za kongres Europad, ki je potekal v Barceloni od 25. do 27. maja 2012, pa privabiti k sodelovanju tudi druge izjemne strokovnjake svetovnega formata. Tako smo se udeleženci kongresa lahko vrnili k svojemu delu opremljeni z novim optimizmom in novimi znanji za razvoj in izboljšave slovenskih programov zdravljenja opioidne odvisnosti.
Iz množice odličnih vsebin navajam le nekaj tistih, ki so lahko zanimive tudi za kolegice in kolege z drugih področij medicine.
Uvodna predavanja so bila namenjena ocenam ustreznosti uporabe opioidnih zdravil. Za metadon, ki je že skoraj pol stoletja v uporabi za zdravljenje bolezni odvisnosti od opioidov (1964 Univerza Rockfeler v New Yorku), sta že pionirja terapije Marie Nyswander (psihiatrinja) in Vincent Dole (internist) zapisala: »Listen to the patient«, ko je šlo za vprašanje višine dnevnega odmerka. In današnje raziskave variabilnosti farmakoloških učinkov glede na dnevno odmerjanje in ravni zdravila v plazmi te trditve še niso ovrgle. Na osnovi sodobnih spoznanj se je oblikovalo priporočilo, naj ne govorimo o »nizkih« in »visokih« odmerkih, ampak o »adekvatnih« in »neadekvatnih«. Pacienti z »neadekvatnim« odmerkom imajo slabši psihopatološki profil bolezni in izkazujejo uporabo več heroina in alkohola. Poudarjena je bila tudi potreba po upoštevanju dejstva, da bi bilo za približno 40 odstotkov pacientov namesto zaužitja zdravila enkrat dnevno boljše deljenje na dva ali celo tri odmerke dnevno.
tveganje predstavljata le obdobje uvajanja in obdobje zaključevanja programov, precej slabša pa je prognoza tistih, ki program zdravljenja prekinejo. V programih moramo posvečati veliko skrb dodatnim psihiatričnim in telesnim težavam pacientov in jim pri reševanju številnih pomembnih življenjskih problemov nuditi ustrezno oporo. Ni dovolj, da smo dobro »strokovno trenirani«. Biti moramo tudi empatični. In nujno je ustvarjati možnosti, da se pacienti v programe vrnejo brez ovir, kadarkoli to želijo. Norveška pacientka Line Eikenes je predstavila pogled pacientov na zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog kar z uvodno ugotovitvijo, da »celo terapevti sami pogosto ne verjamejo v dejstvo, da je pacient na substitucijskem zdravljenju res lahko povsem v redu«. Proces zdravljenja mora pacientu pomagati uvideti, da hoče z drogami le zbežati iz realnosti in uiti sam sebi. Po njeni izjavi »pride sreča s spoznanjem, da zmoreš shajati z realnostjo tudi brez substanc. Da te ni več strah priti v stik s seboj. Da pridemo tja, moramo pridobiti izkušnjo, kako shajati sami s seboj, s svojim svetom in z ljudmi v njem. Zato rabimo vas (terapevte), da nam pokažete, da to zmoremo. Da to je možno – celo za nas«.
Švicarski raziskovalec Ambros Uchtenhagen je predstavil pregled uspešnosti zdravljenja opioidne odvisnosti s heroinom v Švici, Nemčiji, Španiji, na Nizozemskem in v Avstraliji. Uspešnost programov ni odvisna od komorbidnosti pacientov in tudi ne od tipa programa, v katerem so pacienti iskali pomoč pred nastopom zdravljenja s heroinom. Večina pacientov je po enem do treh letih zdravljenja heroinski program zapustila in prešla v druge oblike
V populaciji pacientov z boleznijo odvisnosti od opioidov kažejo raziskave po zaključku obravnav zelo visoke odstotke ponovitve bolezni, ne glede na obliko zdravljenja. Ob ponovitvah pa tudi visoko stopnjo zbolevnosti in smrtnosti. Zaključki strokovnih tem so bili:
• pacientov ne smemo nikoli detoksicirati neprostovoljno, • ponuditi jim moramo najprej programe dolgotrajne in ne kratkotrajne rehabilitacije, • jim omogočiti »informirano« možnost odločitve za detoksikacijo ali ne, • v primerih pacientove odločitve za detoksikacijo ponuditi fleksibilne sheme zanjo, • ponuditi možnost izbire različnih opioidnih zdravil (poleg metadona tudi buprenorfin, buprenorfin z naloxonom, v nekaterih državah – tudi v Sloveniji – tudi počasi sproščajoči morfin).
Pacienti, ki ostajajo vključeni v programe zdravljenja z opioidnimi zdravili, ostajajo dlje zdravi in dlje živi. Nekoliko povečano
Dr. Bob Newman mi je prijazno zatrdil, da metadon ni povzročil otroku nobene škode, pa čeprav ga je mama v nosečnosti prejemala 330 mg dnevno (foto N. Stegel). Revija ISIS - Julij 2012
67