Intervju
Srečko Pogačar, psihiater, nevrolog in nevropatolog v ZDA Mara Popović
Dober dan Srečko! Veseli me, da se po daljšem času zopet vidiva v Ljubljani. Dobila sva se z namenom, da napraviva intervju za Isis, glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, in dava slovenskim zdravnikom priložnost spoznati svojega rojaka, ki je začel v Sloveniji in nato nadaljeval svojo življenjsko in strokovno pot v ZDA in je moj dragi prijatelj. Najprej bi Te vprašala, kje si se rodil. Rodil sem se v ljubljanski porodnišnici. V enem od najinih pogovorov si mi omenil, da si živel na ljubljanskem gradu. Ja, to je bil najlepši del mojega življenja, živeti na gradu. Moj oče je bil železničar in ko so ga premestili v Ljubljano, kjer je bilo pomanjkanje stanovanj, so mu dodelili stanovanje na gradu, s prelepim pogledom na mesto, z gorami v ozadju. Na gradu so bila stanovanja za ljudi, ki drugače niso mogli dobiti stalnega bivališča. Stanovanja so bila različne kakovosti, od dobre do zelo slabe. Nekateri od stanovalcev so bili pijanci, med drugimi pa tudi nadarjeni muzikantje. Eden od njih je igral v Slovenski filharmoniji. Moj oče je dobro igral harmoniko in polbrat je bil odličen violinist, končal je glasbeni konservatorij ter postal direktor glasbene šole v Boki Kotorski v Črni gori. Moja polsestra je igrala citre. Eden od grajskih prebivalcev, zelo dober risar, je postal arhitekt, drugi pa docent slavistike na dunajski univerzi. Na gradu so stanovali ljudje, ki so organizirali amatersko gledališče s predstavami za grajske prebivalce, izdajali časopis, napravili film o grajskih prebivalcih in organizirali pevski zbor. Seveda tudi tragike ni manjkalo. Moj sošolec, sosed na gradu in prijatelj, je utonil, ko se je kopal v Savi. Ena od stanovalk, ki se je družila z italijanskimi oficirji, je bila baje za svoje seksualne usluge nagrajena s paketi hrane, namenjene pripornikom, osumljenim sodelovanja z Osvobodilno fronto. Ustrelili so jo v gozdu na Orlovem vrhu. Več stanovalcev, le malo starejših od mene, je odšlo v partizane in samo nekaj od njih se je vrnilo živih. Na drevesu pod našim oknom s pogledom na mesto se je obesil moški srednjih let. Nekaj časa sem ga opazoval z našega okna s pogledom na mesto. Ker se ni premaknil, sem vprašal mamo, kaj naj storim. Pojdi in poglej. Bil sem prepozen; nikoli nisem zvedel, kdo je bil, a zagotovo je bil mrtev. Še danes mi je žal, da nisem bil bolj hiter; mislil sem da opravlja malo potrebo.
Sicer pa je bil grad prekrasno okolje za razvijajočega se fanta. Na gradu je bilo mnogo stanovalcev in vedno se je kaj, včasih malo skrivnostnega, dogajalo. Na planoti pred gradom je bil kakih šestdeset metrov globok vodnjak z velikim lesenim kolesom, v katerega sta stopili dve osebi in s hojo v kolesu črpali vodo. Baje je vodnjak komuniciral z mestom pod gradom in
ko so gradili predor pod gradom, je vodnjak prehodno služil za ventilacijo. Na podstrešju gradu smo mi, otroci z gradu, našli spomenik cesarja Franca Jožefa, ki je, kot sem zvedel kasneje, v času avstro-ogrske monarhije stal pred gradom. Ko so po prvi svetovni vojni zgradili prvo slovensko univerzo, je na gradu živelo kakih devetdeset študentov, ki jim je grad služil kot prvi slovenski študentski dom. Morda se je cesta z Vodnikovega trga na grad zato imenovala Študentska cesta.
Grad ima lepo kapelo, poslikano z grbi deželnih glavarjev. Kot mlad fant, ministrant pri mašah za prebivalce gradu, sem se spraševal, kaj pomenijo ti grbi, naslikani na stropu kapele. Kapela je posvečena sv. Juriju in jurjevanje je bilo na gradu zelo priljubljeno, s kresom na Šancah in priložnost za mene, da grem pozno v posteljo. Ljubljančani so radi hodili na sprehod na grad. Pogosto sem videl na gradu arhitekta Plečnika z za njega značilnim klobukom in v črnem plašču. On je, med drugimi, napravil načrte za prenovo gradu. 27. april 1941 je bil zelo lep, sončen dan. Z mamo sva sedela na klopci kostanjevega drevoreda na gradu in opazovala, kot da bi gledala film, kako so nemške štuke (letala) bombardirale letališče v Polju pri Ljubljani. To je bil začetek druge svetovne vojne za nas Slovence. Na grad je vodilo mnogo poti. Nekatere med njimi zaraščene in ne mnogo v uporabi, kjer so ljubljanske prostitutke opravljale svoj poklic, poskrbele za potrebe italijanske vojske. Enkrat sva z mojo mamo ubrala zaraščeno bližnjico na grad in zalotila prostitutko pri njenem poslu. Mama se je obrnila proti meni in mi rekla: »Ta ženska ni zelo sramežljiva, opravlja svojo potrebo v prisotnosti moškega,« in sva nadaljevala pot na grad. To je bil del moje spolne vzgoje v začetku druge svetovne vojne.
Grad ima lepo osrednjo lego in ponekod strmo pobočje. Ni bilo lepšega kot pozimi z zasneženega gradu iti v šolo, najprej na Prule in potem na Ledino. Enostavno daš torbico pod zadnjico in se zapelješ v mesto. V katerem obdobju se je to dogajalo? Do mojega trinajstega leta. Rojen sem leta 1928. Ko sem bil star trinajst let, so Italijani zasedli grad in nedolgo zatem so nas prisilno izselili. Ker je bil moj oče železničar, mu je Železniška zadruga dodelila stanovanje na Novem trgu 2, poleg stavbe Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To je bilo prejšnje stanovanje našega uglednega slikarja impresionista Riharda Jakopiča. Bilo je veliko stanovanje z zelo lepim parketom, s pogledom na Novi trg in z balkonom na dvorišče te častitljive stavbe. Stanovanje je bilo polno stenic in ščurkov, ker je Jakopič verjel, da so ščurki in stenice živa bitja, kot ljudje, in jih ne sme nihče ubijati. Revija ISIS - Julij 2012
27