Intervju Legende zdravstvenega podeželja
Ivan Kralj, dr. med., zdravnik, športnik, folklorist, občan, družinski človek Martin Bigec
Občina Podvelka
Površina: 103,9 km²; prebivalcev: 2.709 – moških 1.360, žensk 1.349; povprečna starost: 40,43 leta; stanovanjske površine: 25,86 m² na osebo; gospodinjstev: 1.023; družin: 766; delovno aktivnih: 1.276; brezposelnih: 307; študentov: 67. Kakšno naključje? 28. 2. 1972 sem opravil zadnji izpit iz dermatologije, dan zatem, 29. 2. 1972, sem promoviral na Medicinski fakulteti v Zagrebu. Takoj po diplomi sem pričel stažirati v Zagrebu in pisati prošnje za zaposlitev. Napisal sem jih preko 20 v vse možne kraje tedanje skupne države. Odziva ni bilo. Ali pač? Lahko bi se zaposlil kot volonter. S tem se pa nisem strinjal, saj sem vedel, da je zdravnikov povsod primanjkovalo in da se bo tudi zame našlo kaj primernega. In, hvala Bogu, sem čez nekaj mesecev opazil v časopisu oglas: Iščemo zdravnika stažista, Koroški zdravstveni dom Ravne na Koroškem. Pokličem objavljeno telefonsko številko in se dogovorim za srečanje v Mariboru. Z menoj je šla moja soproga, po poklicu medicinska sestra – babica, ki je imela službo in nas je preživljala takrat s svojimi prihodki. Pričakal nas je sam direktor Zdravstvenega doma dr. Hinko Seničar. Razkazal nam je celo dravsko dolino od Maribora do Dravograda in naprej. Med drugim tudi vsa delovna mesta, za katera sem bi kandidat: Ožbalt, Podvelka, Radlje ob Dravi, Ravne in Črna na Koroškem. Odločil sem se za Podvelko. Takrat sem se vprašal, zakaj toliko prostih delovnih mest? Odgovor je bil, da so slovenski zdravniki odšli na
Ivan Kralj v svoji novi ambulanti. sever: Švica, Švedska, Nemčija ali še kam in je regija ostala brez kadra. Ko sedaj to zapisujem, je od tega že 40 let! In tako je še danes. Sočasno z menoj so prišli tudi drugi kolegi in zapolnili prosta mesta po Koroški. Dokončal sem staž v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec in v Mariboru. Ni bila potrebna nostrifikacija, ne znanje slovenskega jezika, pa sem se ga kljub temu učil. Vsak dan. 3. 1. 1973 sem dobil svojo ambulanto, katero sem uporabljal 38 let. Po toliko letih so me preselili v novo ambulanto, lepo, moderno in svetlo. 25 let sem se boril zanjo, 25 let upal, pisal in dopovedoval! Koliko sestankov, koliko že podpisanih obljub! No, pa sem le dočakal.
V moji ambulanti sem delal vse. No, skoraj vse. Porodov nismo imeli. Smrti pa, žal, ja. Delal sem posvetovalnico za nosečnice, dojenčke, sistematične preglede šolskih otrok, vodil sem ambulanto za hipertonike, hodil na hišne obiske, sam ali s terensko patronažno sestro in babico. Dežural sem ob vikendih, praznikih po 2 do 4 dni zapored, kakor je pač naneslo. Čez teden sem bil v pripravljenosti za svoj okoliš, kjer je živelo 3.000 Revija ISIS - Julij 2012
23