Forum
Kdo je ukradel idealizem našemu poklicu?1 Razmišljanje o položaju zdravnika Matjaž Zwitter
Besedno zvezo »položaj zdravnika2« lahko razumemo na več načinov. Lahko jo razumemo kot ugled v družbi ali kot stopnjo materialnega blagostanja, ki jo zdravnik lahko doseže. Te poglede na položaj zdravnika bom pustil ob strani. V prvi vrsti me zanima preskok od idealizma pravkar diplomiranega zdravnika do realnega življenja zdravnika, ki ga vse prepogosto zaznamujejo razočaranja in osebne stiske. Zanima me, kaj je tisto, kar ubija mladostni idealizem našega poklica. Zanima me, kaj lahko storimo, da bi povrnili zaupanje v zdravniško delo. Ni mi treba posebej poudariti, da je to zaupanje temelj odnosov in da brez zaupanja izgubljamo vsi – bolniki, zdravniki in družba v celoti. Da bomo pri pogovoru kar se da konkretni, se bom usmeril na tri probleme. Prvi problem je razkorak med obljubljenim najboljšim zdravstvom in med tem, kar zdravstveni sistem lahko ljudem realno ponudi. Drugi problem izvira iz prvega: optimalno medicinsko obravnavo vse bolj izpodriva približna medicina. Tretji problem je idealiziranje zdravnika kot nezmotljivega, tako rekoč popolnega strokovnjaka. Vsem trem problemom je skupno, da v primeru nezadovoljstva bolnika ali svojcev zdravnik ostane sam, nezaščiten, javno izpostavljen na sramotilnem stebru medijev, vsesplošnega obsojanja in tudi sodnega pregona.
Od idealnega do realno dosegljivega zdravstva V šestih letih študija študenta medicine učimo najboljšega ukrepanja: najboljših načinov preprečevanja bolezni, diagnostike in zdravljenja. O časovnih omejitvah zdravnika, o prostorski stiski ali o finančnih omejitvah študentu ne govorimo. Zdravnikovo poklicno življenje se ne dogaja v izoliranem svetu, kjer bi se odločal izključno v dobro njemu zaupanemu posamičnemu bolniku, pač pa v realnem svetu navzkrižja številnih vplivov, interesov in omejitev. Odločitve o preventivnih ukrepih, diagnostiki in zdravljenju torej ne temeljijo le na strokovnem znanju, pač pa so zelo pogosto kompromis med idealnim in realno izvedljivim.
1 Članek je pod naslovom »Položaj zdravnika v sodobni družbi« izšel v zborniku Medicina in pravo 2012 ( J Reberšek Gorišek in T. Ivanc, ur. Zbornik prispevkov. Maribor: Univerzitetni klinični center, 2012, str. 63–69). 2 Da beseda lepše teče, uporabljam besedi »zdravnik« in »bolnik« le v moškem spolu. Seveda pa se besedi nanašata tudi na zdravnico in bolnico.
Zdravstveni sistemi, ki temeljijo na sorazmernosti med preteklim ali neposrednim finančnim prispevkom bolnika in ravnjo zdravstvenih storitev, lahko izbranim bolnikom ponudijo vse, kar je v okviru dogovora s plačnikom. Dobra stran take ureditve je, da so odnosi jasni in da ni sprenevedanja: denar je tisti, ki postavlja meje zdravnikovim odločitvam. V stiski ni zdravnik, pač pa bolnik, ki bo pogosto prodal premoženje, da si bo kupil zdravljenje (in ne nujno tudi zdravje). Medicina, kjer je raven zdravstvenih storitev povsem odvisen od sposobnosti plačnika, pa ima tudi vsaj tri slabe posledice. Prva slabost takšne ureditve je popolna odsotnost solidarnosti z bolnimi in šibkimi in slepota pred stiskami tistih, ki si sodobne medicine ne morejo plačati. Druga slabost je prekomerno, pogosto nekoristno ali celo jasno škodljivo medicinsko ukrepanje pri bolnikih, pri katerih ni finančnih omejitev.1 Tretja slabost je razumljiva želja bolnikov, da bi v primeru resničnih ali celo namišljenih zapletov dobili odškodnino od v dobiček usmerjenega zdravstva. Veliki stroški za zavarovanje odškodninske odgovornosti se seveda prelivajo v višje cene zdravstvenih storitev, to pa še dodatno omejuje dostopnost zdravstvenega sistema za socialno šibkejše državljane.
V Evropi za zdaj še prevladujejo zdravstveni sistemi, ki temeljijo na solidarnosti. V Evropi verjamemo, da v bolezni ne smemo ljudi ločevati po socialnem položaju. Takšno razumevanje pravičnosti v zdravju in bolezni očitno koristi obrobnim in zapostavljenim skupinam družbe, ki od zdravstvenega sistema v povprečju prejmejo precej več, kot so vanj vložili. Dodatna dobra stran take ureditve je, da vplivni sloji družbe podpirajo soliden nivo javnega zdravstva, saj bi sicer prizadeli tudi svoj interes, da bo v bolezni zanje dobro poskrbljeno. Slaba stran zdravstvenih sistemov, ki temeljijo na solidarnosti, pa je, da nobena družba na svetu ne more vsem svojim državljanom ponuditi popolnoma brezplačnega najboljšega zdravstva. V zdravstvenih sistemih, ki temeljijo na solidarnosti, se zato neizbežno srečujemo s problemom prioritet: določiti moramo, kaj sodi v obseg zdravstvenih storitev, ki so zagotovljene vsem državljanom, in česa ne moremo zagotoviti. 2
V skandinavskih deželah in v Veliki Britaniji, v manjši meri pa tudi v drugih evropskih državah so politiki v sodelovanju z zdravstvom zmogli toliko odkritosti in poguma, da so svojim državljanom jasno povedali, kje so meje javnega zdravstva.3 4 5 Državljanom ne obljubljajo gradov v oblakih, pač pa toliko, kolikor si njihova družba lahko privošči. V teh državah poznajo sistem
Revija ISIS - Julij 2012
19