Zdr avniki v prostem času William Shakespeare:
Fidele
Ne boj se več vročine sonca in niti besnega divjanja zime, četudi nalogo zemeljsko izpolnil si do konca, umetnost brez plačil izgine. Zlati dečki in dekleta, vsi morajo na moj zamah, tako kot pometači dimnikov, postati prah. Ne boj se več, če je namrščena oblast, umetnost tiranov udarec preživi; ne skrbi več za oblačila in jedi, trstika ti je toliko kot hrast; žezlo, učenost, telo, vse mora temu slediti in preiti v prah.
Ne boj se več ne bliskov in ne strel, ne groma, ne toče razdejanja, ne boj klevet se, ne obrekovanja; ti si končal užitke vse, vse bolečine. Ljubimci mladi, ljubimci vsi, morajo v en dah spoznati, da preidejo v prah. Prevedel Andrej Rant
Minilo je
Mesarski most
Vse bolj postajam minulosti jetnik in svoje dobe sem glasnik, vse težje z mladimi držim korak, vse bližje mi je večni mrak… Kaj mi pomaga znanje, stoječa voda, ki jo čas usmradi; kaj lepe misli, kaj pesmi, spomini na dogodke in ljudi – vse to zbledi, vse to so le ubite sanje dni, ki so nekoč bili!
Mesarski most poseben čuva nam stražar: pol človek je in pol mesar, pol bika je in pol teleta, pol reber, črev in pol plečeta. Ni ga postavil nam grobar, še manj veterinar; iz mestnega budžeta, sam sebe razstavil je Brdar!
Andrej Rant
Andrej Rant
Minilo je – in vsemogočni Čas izbrisal vse z obličja je sveta: ljudi, dogodke, hiše in spomin, življenja, dni veselja in gorja, državo, slavo, čast, oblast – vse vzel je plaz! Kaj malo od nekdaj je ostalo – vsegá le pest drobtin iz starih časopisov in novih zgodovin…
Popotovanje po Boliviji, deželi presežnikov Nadja Khalil
V okviru mojega potovanja po Južni Ameriki sem bila tudi v Boliviji. Pot smo začeli pri jezeru Titicaca, najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu in največjem jezeru v Južni Ameriki. Veliko je skoraj za polovico Slovenije, tako da pravzaprav daje videz morja, ujetega med gorske vrhove, ki se dvigujejo več tisoč metrov visoko. Približno dve tretjini ga pripada Peruju, ostalo pa Boliviji. Tisti bolj turistični del jezera se nahaja na perujski strani; na njem so namreč številni plavajoči otoki, narejeni iz trsja, ki raste iz jezera, pritrjeni pa so z lesenimi količi. Jezero smo si sprva ogledali s perujske strani. Na otokih je pravzaprav vse iz trsja – hiše, čolni in celo zobne ščetke. Kljub našemu prvotnemu navdušenju nad ljudmi, oblečenimi v narodne noše vseh možnih barv, ter nad iznajdljivostjo domačinov, katerih izdelava večine imetja je temeljila na trsju, je navdušenje hitro izpuhtelo. Pričakala nas je namreč skupina domačink, ki so se v ritmu zibale in pele ameriške narodne pesmi. Hitro nam je bilo jasno, da je vse skupaj namenjeno le še turistom in da smo mi le del te predstave. Dekleta so na otokih prodajala številne ročno izdelane spominke in nas za dodaten prispevek vabila na izlet z njihovim čolnom iz trsa. O njihovih navadah in načinu življenja 96
Revija ISIS - Junij 2012
Cesta smrti, s katere naj bi v globino zdrsnili povprečno dve vozili na mesec.