S knjižne police še ni mogoče dokončati. Tako se zve, da so tudi v Ziljski dolini obstajale vse skupine žrtev: Judje, žrtve evtanazije, žrtve optiranja – slednji, če že sami niso postali storilci, bi lahko veljali kot komplementarne žrtve Slovencev – pri belem dnevu ustreljeni ubežniki iz Wehrmachta ter »izseljeni Slovenci«. Po načelu obletnic se na slednje na naši šoli spominjamo ter potiskamo v zavest vse od leta 2008 dalje. Zato, ker so nekoč iz dobro znanih razlogov tudi v Ziljski dolini prešli v povojni vsakdanjik. In kdor bi hotel odpreti vprašanje o krivici, ki ga je bila prizadela, bi se prav gotovo znašel v sovražni osamitvi. Da leta 2008 v Šmohorju ni bilo mogoče najti niti enega zgodovinskega združenja, ki bi mu bilo vredno ukvarjati se z žrtvami nacizma, lahko označimo kot samoumevnost. Znani »patroni« s svojimi gostujočimi predavanji in ponudbami za tisk so nas ubranili pred tem, da naše spominske prireditve v javnih razpravah niso bile zamolčane do kraja.
Tako kot slednje bo tudi spominski večer za žrtve Akcije K (»K-Aktion«) v občini Šmohor izzval različne odzive: Spet bo nekaj takšnih, ki bodo z zanimanjem privzeli tisto, kar jim ni pripovedoval nihče, pa se je pred 70 leti vendar zgodilo. In bodo tudi tisti, ki se s tem ne bodo hoteli obremenjevati, ker bodo zaskrbljeni, da se bodo ob spraševanju spet znašli pred svojimi hišnimi vrati. In bodo tudi takšni, ki bodo, razdraženi zaradi dvojezičnih krajevnih napisov ter s tem »motenega vaškega miru«, začeli blebetati po svoje. Nič pa ne bodo slednji hoteli vedeti o orjaškem pritisku asimilacije v zadnjih sto letih, pa tudi tistega ne, kako je v svojih časih »mestni« Šmohor vihal nos nad »kmetavzarji«, zasvojenimi z maternim jezikom, z »vindišarskim« poreklom.
Spominske prireditve so največkrat ne(po)vabljene prireditve, h katerim v eni šoli sodi en učitelj in ki si potem išče skupino učencev. Zunaj šole pa prevladuje mnenje, da je Ziljska dolina tudi brez tega lepa pokrajina. Zlobni jeziki navadno dodajo, da ljudje s tem pač nimajo prav nič opraviti; da je to posledica zadnje ledene dobe.
Kdor ne pozna pojma damnatio memoriae, se mora ustrezno poučiti. In tudi (u)videti, kako se je ta ukrep uporabljal od antike vse do današnjih dni...
Bralcu Isis svetujem, naj si ogleda spletno stran šmohorske gimnazije (http://www.borg-hermagor.at/) in če pozna vsaj malo polpretekle zgodovine, mu bo zaprlo sapo. Zaprlo jo je tudi meni. In začel sem se spraševati o mehanizmih, prek katerih je prof. Marina Jamritsch uspela premakniti svet s tečajev in v avli šmohorske gimnazije pripraviti razstavo o izgonu Slovencev iz Ziljske doline... In da bo vrh tega 13. 4. 2012 v avli gimnazije ustrezna proslava ter da bodo pričevanja izgnancev brali profesorica Jamritsch in štiri dijakinje... *
Ne vem, ali je naključje ali namen, da je letos obletnica izgona v velikonočnem času. Za verne spomin na vstajenje od mrtvih. Za neverne (in pogane, kot sem jaz), ki verujejo v humanistično izročilo, pa spodbuda za razmislek, ali človek, ki umre, lahko celo preseže, transcendira smrt.
In v nekoliko prenesenem smislu to velja tudi za jezik. Četudi (še) ni umrl. V Nedelji je Reginald Vospernik to zapisal v slovenščini, Marina Jamritsch pa v nemščini. Sporočilo pa ni le enako. Verujem, da je sporočilo isto. Marjan Kordaš
Martin Palmer: Jin in jang Mladinska knjiga, 2012
Sodobna zahodnoevropska akademska medicina se je začela v preteklem stoletju bolj zavzeto spogledovati z vzhodnjaško, azijsko medicino. Pri tem se je nenehno soočala s harmonično dvojnostjo, ki jo ponazarjata jin in jang. Sistem na videz protislovne dvojnosti in iskanje ravnovesja med obema temeljnima elementoma – jinom in jangom, na katerem temelji kitajska modrost nasprotij in usklajenosti, je že od nekdaj prisoten v medicini. Simbol jina in janga predstavlja najgloblje bistvo ravnovesja, ubranosti in enakosti – enakovrednosti in enakopravnosti. Ravnovesje jina in janga ni pasivno, statično, marveč spremenljivo, dinamično 68
Revija ISIS - Junij 2012
– temelji in se napaja iz dinamične napetosti med obema nasprotnima poloma oz. iz njunega nenehnega boja za prevlado. V širšem kontekstu je mogoče tudi bistvo ukrepov in prizadevanj zahodne akademske medicine opredeliti in obravnavati kot vzpostavljanje, ohranjanje, krepitev in poglabljanje dinamičnega ravnovesja med jinom in jangom. Zato najboljši zdravniki na visokorazviti zahodni polobli danes poznajo, razumejo (skušajo razumeti) in spremljajo dogajanje tudi na področju tradicionalnega, vzhodnjaškega zdravilstva oz. komplementarne medicine.