S knjižne police
Peter Handke: Die Geschichte des Dragoljub Milanović (Zgodba Dragoljuba Milanovića) Jung und Jung, Salzburg und Wien, 2011, 37 str. Knjižico je vredno prebrati predvsem zaradi handkejevskega jezika, ki je seveda neponovljiv. Pa tudi zato, ker je besedilo tako kratko; ker sem vmes precej razmišljal ter se o njem pogovarjal, sem knjižico prebral v približno dveh urah. Začne se takole:
Tu moram povedati zgodbo. Le ne vem, komu. Zdi se mi, da za to zgodbo ni nobenega naslovnika, vsekakor ne v množini, tudi ne v ednini. Mi je tudi, kot da bi bilo prepozno povedati jo. Pa vendar je to nujna zgodba. Mojster Eckart je nekoč govoril o svoji nuji pridigati, ki naj bi bila tako močna, da bi on, če ne bi bil našel poslušalca, svojo pridigo - če se prav spomnim - v skrajni sili usmeril na pušico za zbiranje darov. Tu pa ne gre za pridigo, ampak, kot rečeno, za zgodbo. A tudi njo bi bilo treba v nuji povedati skladovnici drv ali prazni polžji hišici ali celo, kar pa sploh ne bi bilo prvič, povedati sam samemu sebi. ...
Zgodba je preprosta in prevajalec bi jo lahko naslovil tudi kot Zgodovina Dragoljuba Milanovića. Slednji je bil namreč direktor srbske televizije v času vladavine Slobodana Miloševića. In ko je njegov režim padel, je nova srbska oblast, dve leti po bombardiranju Beograda, Dragoljuba Milanovića aretirala in ga postavila pred sodišče. Zato, ker med bombardiranjem Beograda leta 1999 ni ukazal izprazniti stavbe srbske televizije; ena Natovih pametnih bomb je takrat kirurško natančno zadela stavbo in ubila 16 ter ranila enako število sodelavcev srbske televizije. Zaradi malomarnega ravnanja je bil Milanović obsojen na deset let zapora. Podobno kot Dragoljuba Milanovića, opisuje Handke, bolj na kratko, tudi sojenje županu mesteca Varvarin v južni Srbiji. Ki je bil tudi obsojen zato, ker ni ustavil železniškega prometa čez most čez Moravo. In tako sta na vnebohod leta 1999 dve Natovi bombi zadeli ta most v trenutku, ko je čezenj peljal vlak. Bombi sta ubili celo množico ljudi, med drugim tudi županovo hčer. In Handke ugotavlja, da je to poleg župana »zakrivil« tudi strojevodja, ki bi bil – če ne bi bil ubit – obsojen hkrati z županom. Tudi strojevodja bi bil moral vedeti, da je zakrivil prestopek, ki ne zastara... Med svojo pripovedjo Handke opisuje tudi videz razbitega Beograda ter vzdušje v mestu med njegovim obiskom v pozni pomladi leta 1999, nekaj tednov potem, ko je NATO prenehal s svojimi bombardiranji. Nato dva svoja obiska – v marcu 2009 in juniju 2010 – Dragoljuba Milanovića v zaporu v Požarevcu, pravzaprav v njegovem predmestju Zabela. Najprej turobno okolico zapora, nato pa pogovor z bivšim direktorjem. Seveda 66
Revija ISIS - Junij 2012
prek tolmača. Na zadnje Handkejevo vprašanje, ali obsojenec čuti jezo ali sovraštvo do tistih, ki so odgovorni za obsodbo, Milanović odgovori »ne, nič, razen zaničevanja« in v nemškem besedilu se pojavi – tako kot na mnogih drugih mestih – srbska beseda, zapisana z velikimi črkami, »PREZIR«. Zadnja dva odstavka se bereta takole:
Zatorej zgodba, pripovedovana le mrtvim ribam v mrtvi Donavi, praznim koruznim storžem na praznih poljih Vojvodine, posušenemu šopku cvetlic v zarjaveli prazni pločevinki na pokopališču, recimo mu Porodin, in nazadnje lobanji ali kar je od nje ostalo v grobu Iva Andrića. Sliši torej, vezalka v čevlju, obrabljena. Prisluhnite, zarjavele klešče za orehe. Prisluhni, kriva šivanka. Sliši, zaprašen plišast medvedek. Sliši, moj obrabljeni predpražnik. Prisluhni, zrcalna slika.
Čutim potrebo povedati, da sem pri prevajanju obeh delov besedila zgoraj – še posebno pri drugem – čutil mravljince po vsem telesu. Kako izvrstno je izražena nemoč posameznika proti sistemu! Po moji presoji je Handkejeva knjižica izvrstno branje iz vsaj treh razlogov: • da se bralec disciplinira ter se omeji izključno na izrazno moč besedila;
• da čuti pisateljevo umetnost, kako pripoved postaviti v »časovno in prostorsko okno«; • da (po)išče pisateljev motiv za opis »časovnega in prostorskega okna« – in nič (nič!) drugega.
Za bralca, ki nima pojma o zgodovini Jugoslavije, o njenem razpadu ter o balkanski miselnosti, bo knjižica verjetno zgodba o tragediji posameznika, ki je po zli usodi zašel v kolesje politike ter tako postal grešni kozel – ali morda celo žrtveno jagnje – prek katerega se trenutni politični sistem poskuša odkupiti za grehe prejšnjega političnega sistema. Tako me Zgodba Dragoljuba Milanovića v nekem smislu spominja na roman Stefana Zweiga Marie Antoinette, vendar bolj kot opozorilo, kako zgodbe ne pisati. Namreč, Handkejeva zgodba, napisana v »časovnem in prostorskem oknu«, ne more imeti ustreznega etičnega sporočila. Npr. zgodba o Hitlerjevi usodi, prikazani v »časovnem in prostorskem oknu« zgodnje pomladi 1945 v Berlinu, v bunkerju pod njegovo Reichskanzlei, bi bila prav gotovo