Medicina Poudariti pa je potrebno, da je tudi patologija dinamična strokovna veda, ki se spreminja in dopolnjuje skladno z drugimi kliničnimi strokami. In zakaj se je potrebno sploh učiti patologijo? Poenostavljeno rečeno, ker se v njej, poleg anatomije, spoznavamo z najbolj obširnim izrazoslovjem bolezenskih sprememb, ki jih morajo razumeti in pravilno uporabljati praktično vsi medicinski poklici. In ne nazadnje tudi zato, da patologije ne povezujemo zgolj z avtopsijsko dejavnostjo, ampak se zavedamo med drugim predvsem njene nepogrešljivosti in nezamenljivosti v diagnostiki, napovedi bolezni ter oceni (ne)škodljivosti zdravljenja. In kaj je bistvena razlika med knjigo prof. Hribarja in današnjimi izdajami? Pri prvi je poudarjena predvsem klasična mikroskopska in makroskopska diagnostika, v današnjih je izraziteje poudarjeno razumevanje etiopatogeneze bolezni, tako npr. imunohistološko dokazovanje tkivnega izvora, imunofluorescenčno odkrivanje patogenetskega mehanizma in prikaz molekularnih sprememb pri različnih boleznih. Zaradi diagnostične dostopnosti praktično vseh organov in tkiv pa je razvidna tudi večja povezanost s kliničnimi strokami, saj je pri omejenem številu tkivnih reakcij na škodljive dejavnike spremembe nujno potrebno uskladiti s kliničnimi podatki.
Renalna denervacija – nov način zdravljenja odporne hipertenzije Rok Accetto, Barbara Salobir, Dimitrij Kuhelj
Arterijska hipertenzija je pogosta bolezen tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu. V ekonomsko razvitih državah je prevalenca višja kot v državah v razvoju. Prevalenca narašča in ocenjujejo, da bo leta 2025 na svetu kar 1,5 milijarde bolnikov s hipertenzijo (1). Prevalenca v Sloveniji je po zadnji epidemiološki raziskavi več kot 60-odstotna, kar je morda nekoliko precenjeno zaradi
Generator - aparat kaže temperaturo, čas trajanja ablacije, moč delovanja generatorja ter padec impedance v % in impedanco. Višja kot je impedanca pred ablacijo, boljši je stik elektrode in stene. 46
Revija ISIS - Junij 2012
načina vzorčenja populacije (2). Glede na druge rezultate populacijskih raziskav pri nas in glede na podatke o prevalenci hipertenzije v nekaterih evropskih državah pa nismo daleč od resnice.
Zveza med višino krvnega tlaka in srčno-žilnim tveganjem je linearna (3). 13,5 odstotka vseh smrti na svetu lahko pripišemo hipertenziji, 54 odstotkov možganskih kapi in 47 odstotkov srčnomišičnih infarktov (4, 5). Že z majhnim znižanjem krvnega tlaka bistveno zmanjšamo zbolevnost in umrljivost zaradi srčno-žilnih zapletov. Zdravljenje visokega krvnega tlaka kljub številnim zdravilom, ki jih imamo na razpolago, ni zadovoljivo. V Sloveniji je le okrog 32 odstotkov bolnikov z arterijsko hipertenzijo, ki se zdravijo, zadovoljivo zdravljenih in torej dosegajo ciljne vrednosti (2). Eden od razlogov za relativno neuspešnost je nezadostna zavzetost in vztrajanje pri zdravljenju bolnikov, včasih tudi zdravnikov. Manjši odstotek bolnikov pa ima kljub rednemu jemanju več različnih antihipertenzivnih zdravil (vsaj treh, od katerih je eno diuretik) in upoštevanju t.i. nefarmakoloških ukrepov še vedno previsok krvni tlak. Taki vrsti bolezni pravimo rezistentna hipertenzija (6, 7). V nastanku in razvoju arterijske hipertenzije ima pomembno vlogo vegetativni živčni sistem v celoti, še posebno pa renalna inervacija. Aktivnost simpatika v ledvicah je pri bolnikih z