Medicina K naslovnici revije: začetki in sodobnost naših medicinskih učbenikov
Knjige o patologiji v slovenskem jeziku Tomaž Rott
Prva in s preko 620 stranmi doslej najbolj obsežna knjiga o patologiji iz leta 1951 ima naslov Uvod v splošno in morfološko patologijo, ki jo je napisal prof. dr. France Hribar. Posvetil jo je dr. Janezu Plečniku. Veliko vrednost ima preko 420 slik, večinoma so delo akademske slikarke Smiljane Didek in sodelavcev Henrika Beraneka ter Vladislava Koste. Poglavja se večji del prekrivajo s sodobnimi razdelitvami osnovnih patoloških procesov, pretežno klasična opisna morfologija se tudi že povezuje s kliniko. Knjiga je še vedno vredna ogleda, saj so v njej bogatili jezikoslovje znani jezikoslovci: A. Slodnjak, A. Košir, F. Ramovš, A. Bajc, R. Kolarič, M. Rupel, J. Šolar, M. Šmalc na osnovi izkušenj A. Breznika in J. Plečnika. Zato bi knjigo moral prebrati vsak patolog, ne glede na določene jezikovne in strokovne arhaičnosti.
Prvi poskus Patologije organskih sistemov (kardiovaskularnega in respiratornega) je leta 1964 uspešno napisal v 240 strani obsegajoči knjižici Vladimir Kresnik, Andrej Mašera in Zdenka Ovčak pa sta leta 1981 na 148 straneh pripravila knjigo Patologija sečnih poti in moškega spolovila. Leta 1990 so uredniki Andrej Mašera, Verica Ferlan Marolt, Dušan Ferluga, Albert Juteršek in Tomaž Rott pripravili 138 strani debelo knjižico Patologija, navodila za vaje, ki sta jo leta 1995 urednika Andrej Mašera in Tomaž Rott v drugi izdaji z 222 stranmi obogatila z mikroskopskimi fotografijami in skicami. Podobno kot v prvi izdaji so poleg navodil dodali poglavja o histološki tehniki, elektronski mikroskopiji, imunohistologiji, tanatologiji, v drugi pa še poglavji o makroskopski in molekularni diagnostiki. Omenjena navodila so zagotavljala tudi osnovno znanje o mikroskopskih in makroskopskih značilnostih temeljnih skupin patoloških procesov, celičnih okvar in adaptacij, obtočnih motenj, vnetij in tumorjev.
S tretjo izdajo navodil z naslovom Patologija, izbrana poglavja iz patologije z navodili za vaje pa so leta 2006 s knjigo večjega formata na 353 straneh uredniki Anton Cerar, Boštjan Luzar, Tomaž Rott in Nina Zidar naredili kvalitetni preskok in zaobjeli kar zajeten del znanja, potrebnega za razumevanje patologije in opravljanje izpita. Dodano je bilo poglavje o citopatologiji, fotografije makroskopskih preparatov in slovar oz. definicije v patologiji pogosto uporabljenih izrazov. V nekaj letih je ta izdaja pošla, tako da smo jo dali na razpolago na medmrežju.
Leta 2011 sta urednici Nina Zidar in Nina Gale na 149 straneh še večjega formata uredili prvo izdajo knjige Osnove patologije, ki se ne povezuje več neposredno z zbirkama mikroskopskih in
makroskopskih preparatov. Zgoščen jezik morda že kar preveč poenostavljeno ne pušča veliko odprtih vprašanj, ki bi jih bilo potrebno prikazati študentom. Razen citopatologije ni več poglavij o drugih metodah v patologiji (histologiji, histokemiji, imunohistologiji, elektronski mikroskopiji in molekularni patologiji), brez osnov tanatologije pa je verjetno tudi odveč poglavje o pomenu avtopsije. Žal tu ni prostor za razlago pripomb. Prof. Hribarju je bilo kljub obsežni tematiki morda lažje pisati uspešno knjigo, saj je sam lahko precenil, kaj je bolj in kaj je manj pomembno. Pri številnih patologih, usmerjenih na različna področja patologije (znana je izjava prof. dr. I. Lenarta, »da potrebuje 20 kliničnih patologov«, in se pri tem ni veliko zmotil), pa je zelo težko uravnotežiti pomen posameznih subspecialnosti in uskladiti delo pri pisanju učbenika, kljub temu, da smo imeli že pred mnogimi leti dobro izdelan načrt. Uresničiti ga ni bilo mogoče deloma zaradi objektivnih, pretežno pa zaradi subjektivnih vzrokov. Omeniti moram, da sem že pred leti s študenti pričel z digitalizacijo histološke zbirke in izdajo prve zgoščenke, kar je kasneje z dvema zgoščenkama za medicince in stomatologe nadgradila Nina Zidar.
Ko sem pregledoval in zbiral silabuse posameznih predavanj in njihovih sklopov tako splošne kot patologije organskih sistemov, sem lahko ugotovil, da je bilo že mnogo materiala pripravljenega in uporabnega za učbenik, a žal ni bil izkoriščen.
In končno moram omeniti še bogato izdajateljsko delovanje Inštituta za patologijo. Večina prispevkov za več kot 40 Plečnikovih memorialnih sestankov je bila objavljena v posebnih multidisciplinarnih monotematskih številkah Zdravniškega vestnika, Medicinskih razgledov ali kot samostojne knjige. Predvsem slednje so nedvomno podcenjene in napačno vrednotene. Prispevki vabljenih tujih in naših strokovnjakov so večinoma naročeni, pregledajo jih za določeno temo odgovorni organizatorji in uredniki, so lektorirani in presegajo okvir predavanj. Kljub temu, da bi sodili v rubriko prispevka v znanstveni publikaciji, jih ocenjujejo kot manjvredne članke v kongresnem zborniku. Ob študentom priporočenih kar številnih preglednih člankih v Zdravstvenem vestniku in Medicinskih razgledih, ki pokrivajo večji del patologije, pa so bili prispevki s Plečnikovih memorialnih sestankov premalo izkoriščeni za študij. Omenjena uspešna organizacijska, uredniška in izdajateljska dejavnost na Inštitutu za patologijo dokazuje, da bi bili že pred časom sposobni ustvariti nujen celovit učbenik patologije.
Revija ISIS - Junij 2012
45