Zanimivo
Moja pot do poklica zdravnik Ob izidu knjige Prvi učitelji popolne medicinske fakultete v Ljubljani po letu 1945 Marjan Jerše
Minila sta dva tedna, odkar sem dobil knjigo prof. dr. Zvonke Zupanič Slavec »Prvi učitelji popolne Medicinske fakultete v Ljubljani po letu 1945«, pa jo še vedno pregledujem in obujam spomine na leta takoj po vojni. Avtorici knjige moramo priznati, da se je hudo potrudila, da je izdala tako lepo in zanimivo knjigo. Ker sem sam takratni medicinec, naj obudim še nekaj svojih spominov na tista leta, kajti moja pot se razlikuje od drugih.
Že od malega, od svojega petega leta, ko sem zbolel za pljučnico in posledičnim empiemom, sem si želel postati zdravnik. Takrat so me starši pripeljali iz Naklega v Ljubljano na otroško kliniko, kjer me je pregledal dr. Bogdan Derč. Staršem je odkrito povedal, da nima upanja na ozdravitev, da me lahko odpeljejo domov ali pa me pustijo v bolnišnici. Po dvomesečnem zdravljenju sem okreval in celo pozabil hoditi. Zato so ob odhodu staršem svetovali naj mi kupijo kolo, da se bom razgibal in spet shodil. To se je posrečilo.
pri fiziologiji ni bilo običajno. Zanesljivo je bil profesor nerazpoložen (odsotna je bila ga. Polona, njegova asistentka).
Študij se mi je odprl pri kliničnih predmetih. Dobival sem ocene odlično ali prav blizu te. Z odliko sem napravil tudi zadnji izpit pri prof. dr. Janezu Milčinskem in tako kot drugi v letniku končal medicino. Sledilo je veselje, ki ga ne znam opisati. Izpolnila se mi je dolgoletna želja, da postanem zdravnik. Odšel sem v Tivoli in na Rožnik in se notranje izredno veselil. Šele po dobri uri sem odšel domov in staršem povedal veselo novico.
Zanimivo je, da sta bila v tistem času med medicinci tudi Urban Koder in Henrik Neubauer, ki sta oba končala medicinsko fakulteto, a nikoli nista delala kot zdravnika. Prvi je bil skladatelj in trobentač, drugi pa baletni plesalec, koreograf in pisatelj.
Srečno sem maturiral na bežigrajski gimnaziji in prišel je čas za vpis na medicinsko fakulteto. Takrat še ni bilo omejitev za vpis, zato sem vestno hodil na predavanja in celo opravil dva kolokvija iz anatomije. Pričela pa se je vojna in medicinsko fakulteto so zaprli. Ponovno sem se vpisal šele 1945. leta. A kaj, takoj po vojni sem bil mobiliziran na odsluženje vojaškega roka. Odpustili so me šele po dveh letih, ko sem še tretjič pričel študij medicine. Da so mi potrdili vpis leta 1945, ima zaslugo Zlata Črepinko, ki je zbirala podpise predavateljev v moj indeks. Sedaj je prijazna kolegica že pokojna. Izpit iz fizike sem opravil še kot vojak pri prof. Juliju Nardinu, priznanem strokovnjaku, a do študentov izredno blagem človeku. Povojnih medicincev je bilo veliko, menda okoli 200. Za primeren osip so poskrbeli strogi profesorji, zlasti kemik prof. Milan Štucin in anatom prof. dr. Milan Cunder. Uspelo jim je zmanjšati število na okoli 100.
Bil sem priden študent, včasih pa mi je spodrsnilo. Tako je bilo pri anatomiji, da sem izpit končal že po neuspeli preparaciji a. dorsalis pedis. Tako do ustnega izpita sploh nisem prišel. Zakaj pa sem padel pri fiziologiji, ne vem. Prof. Albin Seliškar je ves čas mojega izpita bral neko knjigo. Isti dan je padlo še več študentov, kar 42
Revija ISIS - Junij 2012
Medicinec Marjan Jerše v vojaški suknji (iz avtorjevega albuma).