Zanimivo
Kako smo v kliničnem centru prvič reševali s helikopterjem Boris Klun
Bilo je tam nekje po letu 1960, ko so iz neke zunanje bolnišnice klicali, da imajo bolnika, ki je tolkel z macolo po jeklenem klinu in mu je železen drobec odletel v srce. Transport naj ne bi bil dovolj hiter zaradi slabih cest, bolnika je bilo torej potrebno prepeljati takoj in nemudoma. Bolnišnica ni bila oddaljena več kot kakih 60 ali 70 kilometrov, cesta je bila res ovinkasta, vendar bi se bolnika lahko pripeljalo v dobri uri. Toda na kraju samem so bili mnenja, da ga je treba prepeljati po zraku in to takoj.
Treba je vedeti, da je bilo telefoniranje v tistih časih kar velik podvig. Če se prav spominjam, je imela Kirurška klinika le dva ali tri telefone. Enega je imel prof. Lavrič, eden je bil na »nezgodi« in morda je bil kje še kakšen. Sicer zvez ni bilo treba iskati več preko telefonistk, toda če je bila centrala večno zasedena, tudi tako imenovana direktna zveza ni prav nič pomagala. Skratka, bolnika je bilo treba prepeljati čim hitreje. Nekdo se je spomnil na helikopter. Še nikoli se nismo prevažali s helikopterjem. Milica jih seveda ni imela, imela pa jih je JLA.
Pričela so se pogajanja. Najbližje letališče, ki je imelo vsaj en helikopter, je bilo, tako se je domnevalo (vojna tajna), Cerklje ob Krki. Menda je bila JLA kar pripravljena (narodna armija), čeprav se jim je tak prevoz, vsaj za civilne potrebe, najbrž zgodil prvič. Ampak komunikacije so se pokazale kot silno zapletene. Vojske seveda ne moreš poklicati tako, da odpreš telefonski imenik, osliniš prst, zavrtiš številčnico in rečeš halo vojska. Kam pa bi prišli. Menda se je vse odvijalo preko milice, toda slednjič je le prispelo sporočilo (medtem je preteklo nekaj ur), da je helikopter prispel in je pripravljen, da odleti.
prišel. Z bolnikom, ki ima kos železa v srcu. Nekdo, ki je razmišljal logično, se je spomnil, da mora helikopter pač poiskati Kliniko ali vsaj bolnišnični kompleks. Tu seveda pristanek ni bil mogoč. Edini prostor, ki se je zdel primeren, je bilo nogometno igrišče Slovana na Kodeljevem. Medtem je že ekipa Kirurške klinike, brez ideoloških pomislekov in z rezultatom slovenske pameti, sredi nogometnega igrišča položila velik križ, narejen iz rjuh in točno na sredini naj bi helikopter pristal. Kako so helikopter zvabili na Kodeljevo, zgodovina ni zabeležila, menda z avtom, iz katerega so mahali z rjuho ali morda zastavo, vendar je takšno daljinsko vodenje očitno delovalo. Toda kljub nogometnemu igrišču in belemu križu helikopter ni in ni hotel pristati in je nemočno ropotal nekaj deset metrov visoko.
In spet se je pokazala iznajdljivost slovenskega človeka. Nekdo se je spomnil, da se pilot boji, da bi se mu rjuhe zapletle okrog rotorja, in ko so jih odstranili, je helikopter pristal brez pomislekov. Rešilni avto, ki je že čakal, je bolnika, ki je bil morda malce utrujen od dolge vožnje, toda odličnega počutja, s sireno nemudoma odpeljal na kliniko. Nadaljevanje je bilo bolj prozaično. Dve rentgenski sliki (AP + stranska) sta pokazali, da majhen drobec železa ne leži v srcu. Ne vem več, kje je bil, najbrž pa ga nosi še danes.
Da bi se nekaj zdravilnega vendar naredilo, je bolnik dobil infuzijo (0,9 % NaCl) in naslednji dan je bil na tihem prepeljan tja, od koder je prišel, toda z rešilnim avtom in brez sirene.
V napetem pričakovanju se je nekdo spomnil, da pilot sploh ne ve, kje lahko v Ljubljani pristane. Panika. Da bi se lahko neposredno povezali s pilotom, je bilo seveda brez smisla, saj je šlo vse obveščanje po zapletenih, šifriranih vojaških kanalih (tu orao, tu orao, soko javi se), saj bi lahko sovražnik izvedel kaj, koga in kam vozijo. Morda pa bolnika še ni naložil in ga lahko še ujamemo preko postaje milice. Res je uspelo po številnih poskusih dobiti postajo, a je zvonec zvonil v prazno, saj nihče od vrlih miličnikov ni hotel zamuditi prizora, kako bo helikopter vzletel.
Sedaj je bilo treba najti neko rešitev, saj bi bilo res tragično, če bi se vrnil nazaj, od koder je
Foto: http://www.hnmp.info/?cat=9 Revija ISIS - Junij 2012
37