iz zgodovine medicine
Ljubljanski sanatoriji in Sanatorij Emona Zvonka Zupanič Slavec
Ob sprehodu skozi »medicinsko Ljubljano« ne moremo mimo njenih večinoma zasebnih ustanov, imenovanih sanatoriji, ki so običajno bile zdravstvene ustanove z manjšim številom bolniških postelj, v katerih so h kakovosti zdravljenja neredko prispevale naravne danosti, kot so klimatske razmere, mineralne in termalne vode, različne dietne in fizikalne terapije. Pogosto so se v njih zdravili premožnejši bolniki, lahko pa so bili namenjeni tudi zdravljenju določenih bolezni, npr. tuberkuloze, astme, duševnih bolezni. Prvi sanatoriji na Slovenskem so nastali konec 19. stoletja, večina pa med obema svetovnima vojnama, običajno na pobudo premožnejših posameznikov. Samoplačnikom naj bi omogočili kakovostno zdravstveno storitev, možnost izbiranja zdravnika in bolj oseben pristop. Večina sanatorijev je bilo nespecializiranih; specializirani, za zdravljenje in preprečevanje predvsem tuberkuloze, pa so nastajali zlasti v 1. polovici 20. stoletja, ko se je ta bolezen močno razširila. Tedaj so v klimatsko ugodnih okoljih nastali sanatoriji oziroma poznejša zdravilišča v Topolšici, na Golniku in v Vurberku. Ob slovenskih termalnih in mineralnih izvirih pa se je sanatorijski način zdravljenja bolj približeval zdraviliškemu turizmu, na primer na Bledu, v Rogaški Slatini, Radencih, Dobrni, Laškem ali Rimskih Toplicah. Vsi zasebni sanatoriji so bili po letu 1945 nacionalizirani, z nastankom nove države Slovenije pa so se ponovno pojavile zasebne zdravstvene ustanove kot drugod v razvitem svetu. V Ljubljani so bili v prvi polovici 20. stoletja trije sanatoriji: Leonišče, Šlajmerjev dom in Sanatorij Emona. Najstarejši, Leonišče, je nastal že leta 1894, imel je 39 bolniških postelj, pripadal je Družbi usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, imenoval pa se je po papežu Leonu XIII. Ustanovila ga je sestra prednica Splošne bolnišnice v Ljubljani Leopoldina Hoppe. Prvotno je bil namenjen zdravljenju usmiljenih sester in bolnih ter onemoglih duhovnikov, pozneje je sprejemal tudi civilne bolnike. Leta 1900 je Leonišče pridobilo koncesijo, njegov prvi ravnatelj pa je postal dermatolog dr. Vinko Gregorič (1857–1933). Že leta 1901 ga je nasledil kirurg dr. Edo Šlajmer (1864–1935), ki je tam večinoma tudi operiral. Med drugimi pa je v njem deloval tudi pomemben ljubljanski ginekolog in porodničar dr. Alfred Valenta (1869–1926). Med 1. svetovno vojno je Leonišče odstopilo prostore Rdečemu križu, med leti 1918 in 1941 pa so v njem 32
Revija ISIS - Junij 2012
delovali številni ljubljanski zdravniki različnih specialnosti. V času 2. svetovne vojne so v njem tudi skrivali ilegalce in zdravili ranjence. Leonišče je bilo leta 1947 nacionalizirano.
Sanatorij Šlajmerjev dom je bil v lasti Trgovskega bolniškega in podpornega društva, Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani in Mestne občine ljubljanske. Zgrajen je bil leta 1932, sedem let pozneje pa je pridobil še prizidek ter skupno razpolagal z 90 posteljami. Bil je največji ljubljanski sanatorij. Projektirala sta ga slovenska arhitekta, Plečnikova učenca, Domicijan Serajnik in Janko Omahen. Obsegal je fizioterapevtski oddelek v kleti, otorinolaringološko in internistično ambulanto, rentgensko sobo, interni oddelek v pritličju, kirurški oddelek v 1. nadstropju ter porodniški oddelek in ambulanto za šoloobvezne otroke v 2. nadstropju. Najmanjši med takratnimi ljubljanskimi sanatoriji, o katerem bomo tukaj spregovorili, je bil Sanatorij Emona.
Sanatorij Emona je leta 1912 v svoji hiši na Komenskega ulici 4 v Ljubljani ustanovil zdravnik kirurg Franc Derganc star. (1877–1939) s svojo ženo Hedviko. Uradno se je imenoval Sanatorium Emona za notranje in kirurgične bolezni ter porodnišnica. Tehnično je bil sodobno opremljen, imel je tudi lasten rentgenski aparat, eno- in dvoposteljne bolniške sobe za okoli 10 bolnikov in operacijske prostore. V delo je bila vključena celotna družina: sanatorij je vodila Hedvika Derganc, zdravniki pa
Stavba Dergančevega sanatorija ali Sanatorija Emona na Komenskega ulice 4 v Ljubljani, kjer je bil med leti 1963 in 2002 sedež Slovenskega zdravniškega društva (foto Blaž Bertoncelj).