Forum
Rakrana slovenskega zdravstva Marjan Fortuna
Da gre, kot se je izrazila cenjena kolegica dr. Zlata Remškar v Sobotni prilogi Dela 24. marca 2012, za slovenski sindrom, ko se išče krivda posameznika za morebitno storjeno škodo bolniku, se popolnoma strinjam. Tak nesporazum, kot se je pripetil znanemu nevrokirurgu, pa naj ne zveni kot opravičilo, je posledica sistemskih napak, ki jih pa ne moremo reševati zgolj zdravniki. Sistem smo ljudje na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti od prvega zdravnika (ministra), zavarovalnice in vse do zadnjega v verigi obravnave bolnika. Da se da tudi ob omejenih finančnih možnostih delati več in bolje, sem prepričan, samo narediti bi morali nekatere organizacijske spremembe oz. ukrepe, kar nam pa doslej ni vedno in povsod uspelo zaradi različnih vzrokov, ki pa s samo strokovnostjo izvajalcev nimajo nobene neposredne zveze. Čakalne dobe v vsakem zdravstvenem sistemu so ena najpomembnejših motenj za dobro in pravično delovanje sistema, vendar so realnost in s tem se moramo sprijazniti tako tisti, ki delamo v zdravstvu, kot tudi bolniki, čeprav je to takrat, ko si bolan, težko razumeti in še težje sprejeti kot dejstvo. Prizadevanja vseh ministrov od osamosvojitve dalje za skrajšanje čakalnih vrst, preprečevanje preskakovanja čakalnih vrst in drugih nepravilnosti so bila bolj kot ne obsojena na neuspeh. Zakaj? Zato, ker smo za (pre)dolge čakalne dobe krivi vsi v zdravstvenem sistemu. Izvajalci bi morda lahko delali bolje, več in hitreje, bolniki pa bi morali manj izkoriščati sistem, ki resnici na ljubo omogoča in obljublja pogosto več, kot je dejansko sposoben nuditi. Ni mogoče enačiti vseh čakalnih dob, ampak je potrebno imeti do njih različen pristop. Tako ni mogoče enačiti čakalne dobe npr. na operacijo srca ali začetek zdravljenja raka z operacijo golše, kile, žolčnika, katarakte, kolka ali kaj podobnega. Seveda tudi pri mnogih neurgentnih bolezenskih stanjih lahko hitro nastane urgentno stanje, kar mora vedeti vsak zdravnik, dobro pa je, da to vedo tudi bolniki in njihovi svojci.
Čakalne dobe, pa naj gre za čakalne dobe na preglede ali na neinvazivne (MRI, CT, UZ itd.) ter invazivne diagnostične preiskave (npr. kateterizacijo srca), vključno z operacijami, so zelo različne in ni mogoče na splošno govoriti o čakalnih dobah kar tako na pamet in povprek. Lahko z vso odgovornostjo trdim, 26
Revija ISIS - Junij 2012
da urgentni bolnik ne čaka, res pa je, da imamo celo zdravniki, kaj šele bolniki in njihovi svojci, svojo predstavo o tem, kaj je urgentni primer. Tako imamo ambulante in diagnostične ter terapevtske posege, kjer ni čakalnih dob, in take, kjer je čakalna doba tudi več mesecev, pa tudi tu je treba upoštevati, kdo in s kakšnimi bolezenskimi težavami čaka.
Pomemben, če ne glavni razlog, da imamo tako dolge čakalne dobe, je, da zavarovalnica ne more plačati vsega, kar zdravstvo lahko naredi. Drug pomemben razlog je neverjetna razdrobljenost in slaba povezanost med posameznimi izvajalci, zato je mnogo podvajanja pregledov in preiskav, kar vse še dodatno daljša čakalne dobe in povečuje stroške. Definirati pa je treba, kaj je čakalna doba. Čakalna doba je po mojem mnenju čas od trenutka, ko bolnik prvič poišče pomoč zaradi neke bolezenske težave, do njegove ustrezne in pravočasne obravnave. Vedeti pa moramo, da v procesu diagnostike in zdravljenja sodeluje pogosto toliko različnih posameznikov, da se je čakanju preprosto nemogoče izogniti. Ker je torej končni cilj, tj. ozdravitev, pogosto tako dolgotrajen proces, bolniki ubirajo bližnjice zlasti tako, da prihajajo na urgenco, čeprav pogosto ne gre za urgentna stanja. Resnici na ljubo je treba povedati, da imamo na nekaterih področjih medicine že povsem natančne podatke o čakalnih dobah. Tako natančno vemo, koliko bolnikov čaka na transplantacijo organov, kostnega mozga, koliko je bolnikov z rakom, ki čakajo na začetek zdravljenja, koliko je nekaterih nevroloških bolezni itd. Ti bolniki so pod stalnim nadzorom posebnih ambulant, ki te bolnike spremljajo, in bolniki se praviloma lahko javijo na pregled kadarkoli. Problem pa so številne druge bolezni in bolezenska stanja, ki jih je veliko, in te bolnike kontrolirajo v raznih ustanovah. Med te sodijo tudi bolniki, kjer je potrebna operacija srca. Čeprav so se v zadnjih letih čakalne dobe na te operacije precej skrajšale, so še vedno (pre)dolge.
Pred leti je čakalno listo vodila Klinika za kirurgijo srca in ožilja v UKC Ljubljana, ker je bila pač to edina tovrstna ustanova, center za operacije srca v Mariboru se je šele pričel dobro uveljavljati, tretji center v Izoli pa je bil šele v ustanavljanju. Da bi predolge čakalne dobe skrajšali, smo ministru in zavarovalnici svetovali skrben nadzor bolnikov na čakalni listi. Zato naj za