Zavodnik
Polihistorstvo (in varčevanje?) Tomaž Rott
Ponosni smo na ljudi iz preteklosti, ki so imeli široko izobrazbo in predvsem znanje ter svoje interese na različnih strokovnih področjih, kjer so dosegli tudi svetovno slavo in priznanja. Omenim naj samo dva, Janeza Vajkarda Valvazorja in Žiga Zoisa.
Danes pa so se posamezne stroke že tako razširile, da zahtevajo specializacije in superspecializacije, kar je nam vsem v medicini blizu in razumljivo. Malo je ljudi, ki bi lahko obvladovali vse veje enega samega področja, pa če vzamem za primere samo interno medicino, kirurgijo ali patologijo. Razumljiva posledica tega je tudi, da učbenikov ne more več pisati le en strokovnjak, ampak povsod po svetu pri pisanju knjig sodeluje več avtorjev iz različnih subspecialističnih vej. Pa vendar se pri nas dogaja, da skušajo nekateri, ki so nekritični in nerealni, ali pa jim manjka ustrezno strokovno znanje, pri svojem strokovnem in organizacijskem delu združevati različne stroke, brez ustrezne logike in logistike. Vsako resno zastavljeno strokovno delo zahteva ustrezno logistiko: ustrezne prostore, ustrezno opremo, širok razpon diagnostičnih metod (ki morajo biti vsaj hitro na razpolago na kraju samem), ustrezno kadrovsko zasedbo (na kraju samem in ne le začasno zaposlene iz drugih krajev), in ne nazadnje določeno minimalno število strokovnih storitev, diagnostičnih in terapevtskih, ki omogočajo zadostno izkušenost in uspešnost določenega kolektiva. Tega pa moramo ocenjevati zgolj z objektivnimi metodami in ne zgolj subjektivnimi merili. Da smo še daleč od ustrezne organiziranosti, me prepriča stanje pri nas. Zato me čudijo razprave in dejanja v zdravstvu, ki segajo od najvišjih organizacijskih in strokovnih ravni navzdol. 112
Revija ISIS - Junij 2012
1. Rangiranje ustanov, posameznikov. Npr. izjava ministrstva za zdravstvo (ne zdravje), ki meni, da je pomembno merilo uspešnosti in vrhunske usposobljenosti zavoda zadovoljstvo bolnikov. Gotovo je to eno od meril za oceno, vendar manj pomembno. Lep sprejem in nasmeh v bolnišnici je za bolnika res lahko »žegen«, vendar lahko včasih še manj vreden kot »Blažev žegen«, ker se ne zaveda organizacijsko-strokovnih pomanjkljivosti. Še tako dobronamerne ocene ustanov in posameznih zdravnikov imajo zaradi različnih vzrokov relativno majhno, če sploh, vrednost. Upoštevanje manj bistvenih meril, kot je npr. počutje bolnikov, je s strokovnega stališča zelo zavajajoče. Znani so primeri odličnih sanatorijev, priznanih zasebnih bolnišnic po Evropi