Zdr avniki v prostem času
Na južnem ledu Tomaž Rotar
»I am so afraid to go to pee,« je s hrapavim glasom in vmesnim vdihom dejal Ryan, triintridesetletni vojak, vodja skupine zelenih baretk, ki so specializirani za hladno okolje. Tudi meni ni nič lažje, saj že debelih pet ur skupaj upava, da bo vihar minil. Ledene kroglice bičajo najlonsko zunanjost šotora in ustvarjajo rjovenju podoben zvok, tako da si s pogovori ne moreva krajšati časa. Vremenska napoved tudi naslednjih dvanajst ur straši z vetrovi preko sto kilometrov na uro in dobrimi štiridesetimi stopinjami pod ničlo. V takih trenutkih pogrešam dom in vse domače in se, ko je res hudo, začnem spraševati, zakaj pravzaprav vse skupaj...
Začelo se je pred desetimi leti, ko sva z ženo Melito potovala po Patagoniji in se ustavila tudi v mestu na koncu sveta. Punta Arenas na dnu Čila mi je takrat predstavljal najbolj odročno naselje na tem planetu, vendar sem si takrat potiho obljubil, da pojdem nekoč še dlje, čez Drakov preliv na najbolj osamljeno, mrzlo, najvišjo in najbolj suho celino na našem planetu: Antarktiko. Tiha želja je čez nekaj let začela preraščati v odločitev. Povprašal sem pri najbolj izkušenih. Viki Grošelj in Stane Klemenc sta mi pomagala z nekaj nasveti. V Evropi je kar nekaj podjetij, ki se ukvarjajo z ekstremnimi potovanji: Seven Summits, Alpine Ascents, Jugged Globe in Adventure Peaks so pripravljeni po predpisanih preizkusih ljubitelje voditi na Everest, Aconcaguo... in tudi na najbolj prestižen vrh v klubu najvišjih Mt. Vinson, ki s svojimi 4.900 m nadmorske višine predstavlja najvišjo točko na Antarktiki. Po prvi prijavi pri Adventure Peaks sem na sedež družbe v Angliji poslal vso zahtevano dokumentacijo, med njo tudi precej zaupne podatke, kot je zdravstveni karton, izpolnjen vprašalnik o zdravju, ki je zahteval tudi EKG, krvno sliko, podatke o otroških in vseh ostalih preteklih boleznih, alergijah, prehrambenih navadah, poškodbah... V drugem delu dokumentacije pa vse pretekle alpinistične izkušnje s fotografijami in možnimi priporočili znanih alpinistov, ki jih je družba že imela na »spisku izkušenih«. Ko so bili s poslanim zadovoljni, so me povabili na zimski preizkus v
100
Revija ISIS - Junij 2012
Francoske Alpe – »zimski pristop na Mt. Blanc« z enim od treh vodičev, ki že imajo izkušnje z Antarktike. V treh mrzlih dneh smo se spoznali in ocenili, tako da je bila njihova in moja odločitev glede potovanja na Vinson lažja.
Lepega poletnega dne sem prejel zajetno poštno pošiljko, ki je končno potrdila, da sem kandidat z zadostnimi izkušnjami. Datuma odhoda mi še niso določili, saj je bil primeren čas še predaleč, zasedenost zmogljivosti po prioriteti kandidatov pa še neznana. Lahko sem pričel z mukotrpnim zbiranjem drage opreme, ki je moja »alpinistična klet« še ni imela. Dve strani dolg spisek bi v prevedenem jeziku pomenil približno za tri tisoč evrov tovora, ki ga v naših gorah tudi v najbolj ekstremnih razmerah še nikoli nisem potreboval. Toda ALE (Antarctic Logistic and Expedition), krovna in edina organizacija, ki preko prej omenjenih partnerjev že trideset let vodi tovrstne odprave na Antarktiko, vztraja pri svojih zahtevah in protokolih, tako da ugovarjanje, češ da je »moja puhasta bunda prav tako dobra«, ne pomaga. Za svoje početje, poleg vsega že omenjenega, zahtevajo še 33.500 ameriških dolarjev in seveda lasten transport do Punta Arenasa, kar lahko predstavlja še dodatnih dva do tri tisoč evrov.
Določitev datuma odhoda sem pričakoval še isto jesen, vendar se iz meni neznanih razlogov družba za to še ni odločila. Naslednjo jesen se sam iz zdravstvenih razlogov nisem mogel odločiti za podvig, tako da je končno prišla jesen 2011, ko mi je Cris Mothersdale, vodič naše skupine in večkratni pristopnik Everesta, sporočil datum. Trinajsti december naj bi bil za vse srečen dan, ko bomo poleteli čez južni ocean na ledeno ploščo. Potovanje v ožjem smislu naj bi trajalo enajst dni, vendar pa je bilo modro pričakovati vremenske nevšečnosti in s tem prestavljanje letov nazaj ali naprej. Na Brniku sem se težko poslovil od družine, požrl nekaj grenkih solz, vendar tako pač je... Štirideset kilogramov opreme sem poslal neposredno v Santiago de Chile, sam pa presedel v Frankfurtu in v Sao Paulu. Domači let do Punta Arenasa je imel dobre štiri ure zamude,