S knjižne police Harvardu in avtor uspešnice »The Happiness Advantage«, ugotavlja, da optimistični uslužbenci za 35 do 40 odstotkov prekašajo pesimistične. Prednosti optimizma so očitne tako v proizvodnih kot tudi storitvenih dejavnostih (zdravstvo vključuje obe). Zanimiva in spodbudna je na primer ugotovitev, da optimistični, pozitivno naravnani zdravniki postavijo kar 50 odstotkov več pravilnih diagnoz kot njihovi zamorjeni, pesimistični kolegi. Žal pa pristojni v zdravstvu tega zaenkrat še ne upoštevajo. Le redke napredne, proaktivno naravnane institucije že skrbijo za dobre odnose in spodbudno klimo, ki omogočajo in krepijo optimizem med zdravniki in bolniki. Walter Riso, avtor in terapevt z dolgoletnimi izkušnjami, nas v svoji uspešnici opominja in uči, kako pomembne so misli, kaj lahko povzročijo in preprečijo, pa tudi, kako jih je mogoče obvladovati, spodbujati in usmerjati – z načrtnimi prijemi in preverjenimi vajami spodbuditi, da se zazrejo vase, brez pretvarjanja, krink in samoprevar. Kaj je treba storiti, da bi dosegli razumno mišljenje, se počutili, delovali in živeli bolje? Kako ravnati, da bodo naše misli obetavne in sproščajoče, zdrave in prijazne, daleč od nespodbudnih klišejev in nelogičnih vzorcev, ki sodobni populaciji povzročajo toliko bolečine in trpljenja?
Pri svojem terapevtskem udejstvovanju je Walter Riso spoznal in doumel predvsem dvoje: posameznikove misli so povod in vzrok za trpljenje (njegovo, njegove okolice in družbe nasploh), na srečo pa smo ljudje sposobni negativne miselne tokove tudi preoblikovati, jim nadeti pozitivni predznak in jih učinkovito izkoristiti v dobre oziroma plemenite namene. Pri zaznavanju, izbiranju, sprejemanju, predelavi, širjenju in obravnavanju informacij je treba upoštevati dejstvo, da človeški razum ni in ne more biti popolnoma objektiven, nepristranski in nezmotljiv. Na srečo pa je človek sposoben zaznavanja/prepoznavanja in zavedanja lastnih napak in spodrsljajev. Zato se lahko spremenimo in poboljšamo – se odvadimo, »odučimo«, česar smo se nekoč načrtno ali mimogrede napačno navadili, naučili. Človek, ki hoče ostati zdrav, mladosten in vitalen, mora o sebi začeti razmišljati bolj zdravo, poglobljeno, zavestno in optimistično. Preoblikovati, dopolniti oziroma nadgraditi – spremeniti mora lastne miselne vzorce. Kadar tega noče, ne zna in ne zmore storiti sam, mu pri tem lahko učinkovito pomaga tudi zdravnik. Seveda le tisti, ki pozna, upošteva in spoštuje (božansko, angelsko oziroma demonsko) moč misli. Nina Mazi
Nevarna metoda Razmišljanje ob izvrstnem filmu O Sigmundu Freudu ne vem nič.
O Carlu Gustavu Jungu vem komaj kaj. Prebral sem samo eno njegovo knjigo, Človek in njegovi simboli, a name je naredila velikanski vtis. Morda zaradi njegovega koncepta o arhetipih, še posebej o dveh temeljnih, ki ju je poimenoval anima ter animus. Npr. anima je arhetip v moškem, ki mu omogoča sporazumevanje z žensko. Z današnjega vidika se mi zdi pomembno, da je Jung oba arhetipa poimenoval tako: v slovenskem prevodu prijateljica oz. prijatelj. Nekaj malega pa vem o Erichu Frommu, ki je svoje koncepte (z)gradil na Freudovih in Jungovih temeljih. Fromm med drugim meni, da je človek po svoji naravi svobodno bitje. Ki se lahko odloča ali za t. i. lahko ali za težko (življenjsko) pot: ali za receptivnost (da od sočloveka pričakuje ali celo zahteva), ali za produktivnost (da sočloveku daje). Menim, da brez teh Frommovih konceptov ne bi znal poiskati sporočila filma.
Kot vse dobre stvaritve, je tudi ta film mogoče različno interpretirati ter iskati različna sporočila. Ko iščem sporočilo za sebe, se usmerjam predvsem na Junga in Sabino Spielrein. Po eni strani gre za odnos zdravnik - pacientka, po drugi strani pa za odnos ljubimec - ljubica. Zato poteka med dvema skrajnostma. Ena je do kraja organizirana (zakonska) žena, umirjena, morda celo mila Emma Jung, druga skrajnost pa popolnoma razpuščeni Otto Gross. Ki je Jungov pacient in zapeljivec hkrati. Tako filmska zgodba prikazuje štiri ljudi. Če bi malo pretiraval, bi lahko celo trdil, da gre za štirikotnik, ki je skoraj 88
Revija ISIS - Maj 2012
trikotnik (zakonska žena, zakonski mož in njegova ljubica), ki poteka tako, da Sigmund Freud, oče, iz znanstvenih višav lahko opazuje svojega sina, Carla Gustava Junga. Njun odnos je sprva neodvisen, nato sinu očetovsko naklonjen ter končno nad sinom razočaran. Nič čudnega; Freud je očitno vedel, da je oče bolj navezan na sina, kot pa je sin navezan na očeta. Nekje sem prebral, da je Freud uporabil krščanstvo, da je opisal odnos oče - sin. Takole: Aus einer Vaterreligion hervorgegangen, wurde das Christentum eine Sohnesreligion. Dem Verhängnis, den Vater beseitigen zu müssen, ist es nicht entgangen.
Izhajajoč iz verstva o očetu, je krščanstvo postalo verstvo o sinu. Ob tem pa se ni izognilo pogubi, da je moralo očeta odstraniti.
Ko se zgodba začne ter začne zapletati, je nekajkrat slišati pojem svoboda. Ne vem, ali je bila Sabina Spielrein, ali pa morda Otto Gross tisti(a), ki ga je izrazil(a) prvi(a). Sabina Spielrein tega pojma ni definirala. Tudi Otto Gross ga ni definiral, iz njegovega delovanja pa je jasno, da pri njem ne gre za svobodo, temveč za samovoljo do vse njegove okolice. Tudi (ali predvsem) do žensk, ki so Ottu Gross le objekti za udejanjanje njegove promiskuitivnosti. Se pravi, osrednja zgodba je odnos moški - ženska, protagonista pa sta Carl Gustav Jung in Sabina Spielrein. Postavi se vprašanje, ali sta moški in ženska, ali kot ljubimca ali kot zakonca,