S knjižne police
Jože Pirjevec: Fojbe
Cankarjeva založba, Ljubljana, 2012, 384 str. Če odmislim Predgovor (ki med drugim opisuje, kako je knjiga nastala), ima knjiga pet delov: • Jože Pirjevec: Fojbe: Katera resnica (str. 25–241)
• Darko Dukovski: Istrske fojbe 1943 (str. 242–252) • Nevenka Troha: Fojbe v slovenskih in italijanskih arhivih (str. 253–296) • Gorazd Bajc: Anglo-Američani in fojbe (str. 297–325)
• Guido Franzinetti: Ponovno odkritje fojb (str. 326–337)
Na koncu so še Seznam kratic in okrajšav (str. 338– 341), Viri in literatura (str. 342–369), Seznam objavljenih dokumentov (str. 370–372) ter Imensko kazalo (str. 372–384).
Najbolj berljiv je Pirjevčev del, tudi zato, ker poseže daleč v preteklost. Npr. kako je v preteklosti italijanska javnost odkrivala in odkrila t. i. Slovane, še posebej v Dalmaciji, in v njih videla nekakšne dobre divjake, ki naj bi se želeli asimilirati v »višjo« italijansko kulturo. A ko ta asimilacija ni potekala prav uspešno, so ti divjaki dobili drugačen predznak, slabi divjaki, ki so vrh tega za sebe zahtevali celo nekakšne nacionalne in politične pravice. In ta slabšalni italijanski pogled na vzhodne sosede je postal tudi del nekakšnega kolektivnega spomina, ki se vzdržuje vse do današnjih dni. Tudi zato, ker naj bi se po videnju naših zahodnih sosedov zgodovina začela leta 1945, ali pa morda leta 1943, ko se je zrušil mit o italijanskem (fašističnem) imperiju v Sredozemlju...
Pirjevčeva beseda teče gladko, zato je branje lahko in zanimivo. In hkrati se ujema ali celo prekriva s tistim, kar obravnava Nevenka Troha v svojem delu. Izbruh maščevanja protifašistov in »protifašistov« proti svojim resničnim ali domnevnim zatiralcem v Istri v septembru 1943 najbolje opiše Žarko Dukovski. Kot dokazno gradivo o zapletenosti in protislovnosti takratnega dogajanja so na voljo faksimili dokumentov. Bralec je tako pod vtisom, da se je v septembru 1943 nekaj strašnega dogajalo v Istri in kar se je v maju– juniju 1945 ponovilo v Trstu in neposredni okolici. Oboje kot nekakšna »nadgradnja« vsega zla, ki se je nabralo že leta in desetletja prej. Žrtev ja bilo sicer »mnogo«, a število bo ostalo neugotovljivo za vedno. Morilci – italijanski fašisti, nemški nacisti, italijanski, slovenski in hrvaški komunisti – so znani le skupinsko, poimensko pa ne.
Izvrstno je tudi dokumentirano, kako so fojbe v Italiji, še posebno pa na Tržaškem in Goriškem, postale
Fojbe je knjiga, ki izvrstno dokumentira pojav ali celo pojem, ki ga danes poimenujemo eskalacija. Fašistično nasilje (1923–1943) do Slovanov in protifašistov je sicer večinoma uporabljalo šikaniranje, zapor in ricinusovo olje (zdi se, da je bilo v tistih časih t. i. infojbiranje bolj eksemplarično). Pa vendar je bilo prav to – ob kapitulaciji Italije v septembru 1943 – v Istri vzrok za izbruh maščevanja kar počez. In ko so nato Istro zasedli nacisti ter se spet povezali z bivšimi fašisti, so Slovanom in protifašistom vrnili milo za drago z obrestmi...
Bolj sistematično in verjetno bolj grozljivo pa je bilo leta 1945 v Trstu in okolici. Dogajanja opisuje Pirjevec v poglavju Dies irae štiridesetih dni (str. 120–126), ko je v Trstu delovala jugoslovanska oblast, lovila protikomuniste in jih pošiljala v (koncentracijska) taborišča v Sloveniji; najbolj zloglasno je bilo v Borovnici. Revija ISIS - Maj 2012
85